Po dolgem času se vam spet oglašam z novo temo veliko sem razmišljala o čem bi pisala hmm pa sem si rekla pa daj napiši nekaj o odnosih z ljudmi :)
No, da preidem k bistvu
Vsi smo človeška bitja, ki se med seboj
razlikujemo. Eni smo srečnejši, eni spet ne. Nekateri imajo velike
uspehe, medtem ko drugi doživljajo neuspehe. Porazi so velikokrat povod
za negativne medsebojne odnose, takrat pokažemo, da imamo tudi drug
obraz. Ne znamo sprejemati, da nismo popolni. Doseči popolnost je zelo
težko, mnogim ne uspeva. Vedno se najde nekaj, kar kali popolnost. Tudi
napake so del popolnosti, odvisno je le kako gledamo na njih.
Pomembno je zaupanje vase, svoja
prepričanja. Šele ko si zaupamo, smo korak bližje sprejemanju soljudi,
njihovi drugačnosti. Vsi imamo cilje, želje, prepričanja, vendar se
le-ta razlikujejo. Vse dokler dvomimo v lastne zmožnosti doseganja
ciljev, ne bomo znali sprejemati drugih. V drugih iščemo napake, jih
kritiziramo. Ne zavedamo se, da imamo sami napake, katere hočemo
prikriti na ta način, da jih najdemo pri drugih. S tem načinom ublažimo
lastne slabosti, ampak pri drugih pa s tem povzročimo veliko krat nemalo
škode.
Spoštovanje je zelo pomembno za
vsakogar. Spoštovanje se lahko izkazuje na več načinov, z različnimi
frazami. Iskreno spoštovanje je sprejemanje drugih takšnih kakršnih so,
jih vzpodbujati, jim stati ob strani. To smo sposobni šele, ko dosežemo
raven spoštovanja samega sebe, svojih bližnjih in šele nato okolice,
prijateljev. Vsi imajo svoje meje, do kjer nas ni možno prizadeti,
užaliti. Spoštovati pomeni, razumeti in sprejeti te meje in jih ne
prestopiti.
Zelo pomemben je tudi notranji mir pri
ljudeh. Notranji mir nas napolni z harmonijo čustev, dobrega počutja,
nas navda z pozitivnimi mislimi. Delujemo pozitivno, sprejemamo druge in
drugačnost. Hkrati vpliva tudi na lažje prenašanje trpljenja, žalosti.
Ko imamo uravnan notranji mir, sprejemamo odločitve z več razuma. Naše
odločitve so premišljene, z hkrati dovolj čustvene prisotnosti, ki doda
svojo težnost odločitvam.
Ljubezen nas napolni z energijo, močjo,
sprejeti ljubljeno osebo takšna kot je. Videti jo v najlepši luči, se
poistovetiti z njo. Prava ljubezen temelji na vzajemnosti:
dajanje-sprejemanje. Vsak mora znati sprejemati in dajati sebe, torej
svoje srce, dušo, razum, potrpežljivost. Ko imamo nekoga resnično radi,
so vse njegove napake sprejete, razumete pozitivno. Imeti rad partnerja,
prijatelja, sorodnika, pomeni ga sprejeti takšnega kot je, z napakami,
pomanjkljivostmi, prednostmi in slabostmi. Če le v enem pogledu
podvomimo, tudi ljubezen izgubi svoj pomen, okrne se zaupanje, načne se
spoštovanje. Popolnost izgubi svojo moč,ne najdemo več notranjega miru, saj nas razjedajo vprašanja, pomisleki, nezadovoljstvo.
Že v sami osnovi družine je tak odnos,
kjer se kot otrok učimo kaj pomeni sprejemati, kasneje tudi dajati.
Starše sprejeti takšne kot so, jim zaupati, verjeti. Vsak starš želi
svojemu otroku najboljše, ga želi obvarovati hudega. Stoji mu ob strani,
ga tolaži, ko mu je hudo. Otroci morajo to znati ceniti in sprejemati
to starševsko ljubezen in podporo. Vsak bo enkrat sam starš, ki bo imel
spet iste naloge.
Vendar pa si vsak po svoje uredi
življenje, ga sprejema po svojih merilih, željah. Življenje si moramo
urediti tako, da ga bomo znali ceniti, saj je rezultat nas samih. Kar pa
nas privede do spoznanja, da posledično cenimo in spoštujemo tudi
samega sebe. Ko nam to uspe, bomo znali ceniti in spoštovati tudi druge,
jih sprejemati, bodriti, imeti radi. To se neprecenljive vrednote,
katere ni možno kupiti, ampak so v nas samih. Vpogled v nas, odkritje
napak, sprejetje le teh in priznanje, da se motimo, je velik korak k
popolnosti. Ko si bomo sami priznali, takrat nas bodo tudi drugi
sprejemali drugače, spoštovali. Moramo pa sprejeti tudi dejstvo, da vedno ne moramo biti vsem všeč a kljub vsemu moramo ostati zvesti sami sebi!
