Življenje na 4 kolesih- kako je prislo do tega?

Olja blogerji moji  ;) danes sem se odločila, da spregovorim o temi, ki me je zaznamovalo za vedno. Ko vam tole pišem imam cmok v grlu ne zato, ker bi me bilo sram govoriti o tem ampak zato, ker sem zelo čustvena oseba, ki se zjoče že, če na radio slisi naljubšo pesem. Ampak nič ne de napisala bom svojo zgodbo, ker si želim, da bi me bolje spoznali in poskušali razumeti zakaj sem taka kot sem.

Rodila sem se v 30. Tednu mamine nosečnosti skupaj z bratom. Glede na to, da se rodila kot nedonošenčka sva seveda morala v inkubator. Ker sem imela ob rojstu le 1300g sem bila seveda priklopljena na vse mogoče aparate. Najmanj razvita so bila moja pljuča. Drugi dan po rojstvu sem, zato utrpela dihalno stisko, ki je pustila posledice v možganih, natančneje na centru za hojo in ravnotežje. Prav iz tega razloga se danes skozi življenje vozim na štirih kolesih. 

Verjetno me boste vprašali kako sem se počutila po tem, ko sem se dejansko začela zavedati svojega stanja? Bilo mi je nekje deset let. Bila sem mala navihana punčara, ki je namesto tega, se šla v park lovit s prijatelji morala v bolnišnico. Operacija nog. Vse te bele halje, močne luči, zelene rjuhe, jok. Grozno je bilo. Grozno, ker pač veš da bo tvoje življenje zaznamovano z obiski zdravnikov, terapevtov in drugih stokovnjakov, ki bodo hoteli iz tebe narediti vse, da bi nekoč stal na svojih nogah in korakal. Najhuje je, ko veš da nikoli ne boš povsem samostojen, da boš za čisto vsakdanje stvari potreboval pomoč. Hudo je, ker veš, da bolezen ne prizadane samo tebe ampak tudi tvoje bližnje. Strah kako te bo sprejela družba, odločnost da zmoreš. Vse to ti roji po glavi. 

Zame je bilo najhujše odbobje odbobje pubertete. V tistem obdobje že tako ne glede na vse iščeš sebe, ko te doleti usoda kot je mene pa se vse samo potencira. Jaz lahko povem, da nisem bila srečna v svoji koži vse ampak res čisto vse mi je šlo na živce. Zapirala sem se vase in nisem hotela med ljudi. Bila sem tarča posmeha. Prevsem pa nisem mogla razumeti zakaj se vse to dogaja ravno meni. 

Danes na svoje stanje gledam, kot na nekaj kar se je pač moralo zgoditi, da me nauči živeti skomno in hvaležno življenje. Danes svojega vozička sploh ne jemljem več kot da je to nekaj slabega. Živim življenje kot vsi vi, le z nekaj pomoči. Včasih se malo spozabim da je življenje pač darilo ne glede na to kakšne kufre ti naloži, me na to spomnijo ljudje, ki so moji sončki, moji zlati prijatelji. Moja invalidnost je le poduk meni in vsem okoli mene, da ti življenje da toliko ovir koliko jih lahko prehodiš in sanje so dosegljive vsakomur! 

Jaz sem edinstvena oseba, ki jo je življenje na štirih kolesih naučilo kaj je prava moč, borba in hvaležnost. Kaj je v življenju res pomembno in kdo so ljudje, ki so vredni, da jih kaj naučim, objamem povabim na pijačo...

Za konec pa še: Ne glede na vse kar se dogaja radi ŽIVITE 🙏🏻♥️