Invalidski voziček moj "prijatelj"

Olja blogerji dolgo se vam nisem oglasila, ker sem imela polne roke drugega dela, a pisanje še vedno ostaja moja strast :) dolgo sem razmišljala o čem sploh naj pišem pa sem si rekla: pisala boš o svojem najboljšem "prijatelju", ki te spremlja skozi življenje in brez njega tvoj vsakdan sploh ne bi stekel- invalidskem vožičku in tem zakaj sploh je del mojega vsakdana :)

Kot sem povedala že v enem izmed prejšnih blogov imam diagnostizirano cerebralono paralizo, natančneje spastično diplegijo, kar pomeni, da nogi nista dovolj močni,da bi opravljali svojo nalogo, zato za premikanje uporabljam železno igračko na štririh kolesih, ki je pravimo invalidski voziček. Ta gospod, ki nima človeških značilnosti me spremlja že od prvega diha pa me bo vse do zadnjega. Vseh poti, ki jih moram prehoditi,bolje rečeno prevoziti mi brez njega žal ne bi uspelo premagat, tako je določila usoda.

Moram priznati ni vedno lahko, včasih, ko imam slab dan se zalotim ob misli pa zakaj ravno jaz? Jaz, zato, ker zmorem, zmorem vsaki preizkušnji pogledati v oči in se kljub strahu spopasti z njo je odgovor, ki ga vedno znova dobim, ko se mi to vprašanje porodi.

Najtežje pri vsem je gledati ljudi, ki mislijo, da če se skozi življenje pač vozim, namesto korakam, da sem nespobna,da nimam čustev, nimam potreb, da nisem samostojna. To ni res! Res je da rabim pri nekaterih opravilih pomoč in da vse kar delam delam bolj počasi kot ostali, a to ne pomeni, da sem robot brez čustev in delavnih navad. Nasprotno! moja čustva so veliko bolj čista in iskrena, kot si morda kdo misli, moj delavni zagon pa tako močan, da včasih kar pozabim nase.

In to da sem na invalidskem vožičku ne pomeni , da sem boga, ne rabim nikakršnega pomilovanja sem samo človek kot vi vsi. Nisem zmagovalka, ker sprejela svoje stanje tako kot je in iz njega ne delam haloja  to je le dobro zame, saj bom le tako lahko z dvignjeno glavo šla skozi življenje in ljudem povedala kdo sem. Ne malokrat slišim: Vsaka ti čast, če bi bila jaz v tvoji koži ne vem, če bi zmogla. Sprejela sem  to kar mi je bilo dano mi kaj drugega sploh še preostane? Ne, smiljenje sami sebi mi  ne bo prineslo ne zdravih nog in sreče. Vse kar se bo zgodilo, če se bom smilila sama sebi je to , da bom nazadovala v napredku, česar si nikakor ne želim in nočem obupati sama nad sabo kajti, ko se bo to zgodilo, si ne bom več upala med ljudi kajti sram me bo biti jaz, tega NOČEM.
Od kar pomnim me na poti spremlja pozitiva in ljudje, ki me dobro poznajo vedo, da me ta redkokdaj zapusti in povem vam SREČNA SEM, srečna, da   mi je življenje namenilo to pot . Pot, ki je težavna, a ni nemogoča. Brez tega mojega zvestega prijatelja zagotovo  ne bi bila kar sem ,lahko pa zatrdim tudi, da zagotovo ne bi znala ceniti malenkosti.

Življenje je darilo. Vsak dan, ki ti je podarjen pa je čas za novo raziskovanje, dosego novih ciljev in predvsem za SREČO. Kajti srečni in hvažni moramo biti, da smo dobiti priložnost ŽIVETI :)  po dveh nogah ali po dveh kolesih pojdimo v nov dan z velikanskim nasmehom, kajti nikoli ne vemo kdaj pride tisti zadnji.