Danes bom na blogu delila pismo, sem ga posvetila sebi:
Draga Lana,
nekoč si bila srečen in razigran otrok, kasneje probrematična najstnica in danes pretežno uspešna mlada ženska. V življenju si izkusila že marsikaj. Občutila si vsa čustva, ki na tem svetu obstajajo. Bila vržena v situacije, v katere življenje otroka nikoli ne bi smelo vreči. V situacije, zaradi katerih se je tvoje brezskrbno otroštvo kmalu postalo resno. Okusila si tudi kaj pomeni borba za življenje. Cerebralna paraliza je moje življenje zaznamovala in ga prežela z obiski ljudi v belem, terapij in bolečinami. A nisi se dala! Borila si se. Zmagala si! Živiš polno življenje in svoje sanje. Ne glede na mnenja drugih si verjela vase in začela študirati v Ljubljani. Postala si ženska, ki lahko prvič v življenju brez razmisleka našteje na kaj vse je ponosna. Postala si samozavestna in nasmejana. Začela si verjeti sama vase. Začela si se imeti rada, zato so te začeli imeti na pravi način radi tudi ostali. Delaš vse kar je v tvoji moči, da iz sebe jemlješ le najboljše in to prenašaš na svoje bližnje in prijatelje. Včasih se zjočeš in preklinjaš vse po vrsti. Pa kaj?! To je realnost. Nič ni narobe, ko se ti vse podre. Vse kar se dogaja, se dogaja z razlogom. Kar je slabega, je samo pot k boljšemu. V življenju si se naučila, da se ob prvi oviri pač ne obupa, zato vedno pogumno vstaneš in greš naprej. Bravo. Lahko si ponosna sama nase. Postajaš kar si želiš biti, počneš kar te veseli in si v tem vedno uspešnejša. Jap, prekleto dobro upravljaš svoje življenje.
Bodi ponosna nase, še naprej ljubi z vsem kar premoreš, še naprej vstani vsakič, ko padeš in nikoli ne nehaj verjeti vase.
Z ljubeznijo,
Lana
