Bodimo originalni.

  Danes bo post posvetila temi o kateri že dolgo razmišljam. :)
Ne živim po pravilih. Kajti verjamem, da pravila niso nič drugega, kot program, vzorec ki na začetku, že v otroštvu, postavi meje za drugače vse možnosti odprte ljudi. Modelirajo jih v organe družbe, nek večji sistem. Če malo poenostavim; Ljudje s pravili niso več unikati, nepopisani listi papirja (ta primerjava razsvetljenskih učenjačkov se mi je vedno zdela simpatična). S pravili se ljudje oblikujemo v večje dele ogromne sestavljanke. Slika, ki na koncu nastane je sicer zanimiva, vsak košček posebaj pa niti ne. Na pogled so vsi koščki enaki, pravila pa poskrbijo, da sovpadajo skupaj.
   Razčistimo najprej, da ne govorim o pravilih vedenja na avtobusu, bontonu ali šolskih pravilih. Ta podpiram, se jih večinoma držim. Tokrat govorim o pravilih, ki naročajo, kako morajo biti usmerjeni interesi posameznika.
   Recimo, primer iz vsakdanjega življenja, marsikomu znan.
   Majhen fantek bo našel igračke svoje sestrice. Barbike, plastične skodelice za čajček, plišaste igračke v dekliških barvah. Ker še ne bo vedel, da se fantje s tem (po logiki njegovih staršev) nikakor ne smejo igrati,  bo te igračke prav z veseljem uporabil za igro.
   Dokler tega njegovega "grozno napačnega početja" ne bo opazil oče in mu igrače izpulil iz rok ter ga poslal v šolo nogometa, čeprav sine ni nikdar izrazil želje, da bi se ukvarjal z brcanjem žoge. Očka, njegov idol, pa ga bo vseeno poslal tja,  med njemu enake, "tam, kamor pravi moški spada!"
   Tam bo spoznal vrstnike. Si zapomnil, da "pravi dedci" ne smejo imeti opravka z ženskimi stvarmi.
   S takimi potezami bo oče otroka naučil pravil, o tem kakšno početje je za majhne fantke, kot je on, sporno in kakšno ne.
   Ko bo nekega dne ta isti deček nekega dne v šoli zagledal fantka, vrstnika, ki se bo igral z dekleti, ga bo zbadal, se mu posmehoval, saj so njega naučili, da to ni primerno, da je narobe in smešno. Če se on ne sme igrati s stvarmi, ki so mu bile zanimive, se tudi ta smrkelj ne bo!
   Tako sošolke, kot sošolca bo na tak krut, žaljiv, morda celo nasilen način izobrazil o "moških in ženskih zadevah".

   Predstavljajmo si, da ljudje zapisujemo svoje življenje v dnevnik, še nepopisan zvezek. A preden vanj začnemo vpisovati svoje početje in obnašanje, moramo prebrati navodila, ki so nam že vnaprej postavljena. Vsakega izmed nas v naših zvezkih čakajo enaka pravila. Posledično, ko se jih poskušamo držati, so vsa naša dela so samo originalne kopije, ki se razlikujejo šele na koncu (življenja), ko imamo pregled nad tem, kako dobro smo izpolnili naše že vnaprej zastavljene naloge.
    Naše knjige se razlikujejo le v bolj ali manj podobnih podrobnostih, začetku knjige in njenemu koncu.
    Zakaj se začetek razlikuje? Kako? Kot otrok ne poznaš teh pravil. Ne vidiš jih, ne veš, da obstajajo. Ne znaš jih "prebrati" iz zvezka, knjige (življenja okoli sebe). Kot fantek v našem primeru zgoraj, ki do očetovega ukrepa ni vedel za katero "vrsto otrok" so narejene barbike. Šele ko te starši naučijo tovrstnega "branja" tvoje knjige, ko prepoznaš "črke" in znaš "prebrati", in upoštevati, kar ti je začrtano, spoznaš, kaj je v življenju od tebe zahteva večina. Spoznaš kaj je v resnici zate, kot za moškega, žensko, odraslega, otroka, izobraženo, neizobraženo osebo, "normalno". Kaj je zate nujno. Obnašanje in slog življenja.

   Če že otroke naučimo brati ta pravila, bi jim morali pustiti možnost, da majhen del le-teh "kršijo". Naj se sami odločajo ali se bodo igrali s punčkami ali žogo. Ali se bodo družili s fanti ali dekleti. Ali bodo inženirji ali profesorji baleta. Razložimo jim, da je dobro, da so drugačni in da se ne smejo sramovati svojih interesov, če le ne škodujejo drugim.
 

    Naj jih šola nauči, kako ločiti med smiselnimi in nesmiselnimi pravili. Če jih že starši ne znajo. Naj jih nauči, da se postavijo zase in za svoja zanimanja, za svoje sanje. Naj jih nauči, kako napisati svojo, posebno, originalno, mavrično knjigo, popisano s svetlimi, srečnimi barvami, na katero bodo lahko nekoč ponosni.

DRUGAČNOST

Kako omejena so naša srca. Kako ozki smo pri pojmovanju drugačnosti. Namesto da bi ljudi, ki se telesno in psihično razlikujejo od nas, poskušali sprejemati medse, jih poskušamo izriniti čim dalje od nas. Naša srca so premalo odprta za enakovredno sprejemanje drugačnosti, veliko prevečkrat pa to drugačnost sprejemamo z neprikritim vsiljenim opazovanjem. Takšni smo, ljudje!

Ljudje, katerim Bog preko svojega sina vsak dan polaga na srce ljubezen, dobroto, hvaležnost. Bog sprejema vse nas, takšne kot smo, z našimi dobrimi in slabimi lastnostmi. A od nas pričakuje, da se bomo tudi mi med seboj sprejemali. Danes ni pomembno, koliko truda nekdo vloži v svoje delo, rast. Višina vrednotenja je postavljena za vse enako! Invalide in zdrave, slaboumne in pametne.


Vsi drugačni, ki pa jih je med nami več, kot si mislimo, bi bili dovolj priznani šele tedaj, ko bi vrednotili tudi trud in življenjsko voljo. Drugačni ljudje niso potrebni pomilovanja temveč prijateljsko podane roke, vedenja, da jih priznavamo enakovredne sebi. Zelo veliko je stvari, ki bi se jih lahko naučili od teh naših sopotnikov na poti življenja. Zavedajmo se tega, in tudi, da jutrišnji dan lahko tudi nam prinese tako drugačnost.

Prav vsakemu izmed nas je Vsemogočni dal poslanstvo! Nekaterim je na pot postavil težje -višje ovire, drugim lažje -nižje ovire. Ni ga kamna, ki bi stal brez pomena na svojem mestu in ne ptice, ki bi letela po nebu brez pomena. Vse, prav vse ima smisel pri Bogu. Tako telesna ovira, kot bolečina (duševna in telesna). Sprejmimo drugačnost, kot sprejmemo sneg vsako zimo, ko se ga razveselimo, pa čeprav zelo spremeni našo okolico. Ali ne bi bilo naše življenje prav pusto brez posebnosti, drugačnosti. Te so v nas, med nami in okoli nas. Sprejmimo jih, kot sprejmemo nov dan, ki nam je dan.

kot bi rekla jaz : Drugačnost ni bav bav!

Cerebralna paraliza

Olja blogerji, ker  je bil včeraj svetovni dan cerebralne paralize- moje bolezni  sem se  odločila, da en post posvetim tudi temu, ker je prav da ljudem povem nekaj več o tej bolezni in da predstavim svojo izkušnjo, strahove in nezadnje tudi lepe strani tej moje življenjske preizkušnje, ker, saj veste v vsakem slabem je tudi nekaj dobrega.

Kaj to sploh je?
 Možganska ali cerebralna paraliza pomeni skupino neprogresivnih motenj gibanja in telesne drže in je posledica raznih možganskih okvar, nastalih pred rojstvom, med njim ali po njem.  Za cerabralno paralizo pravijo da ni bolezen temveč stanje bolnika. Glede na simptome in znake razvrstimo cerebralno paralizo na 4 klinično različne tipe:

• spastični tip
• atetotični tip
• ataktični tip
• mešani tip

Cerebralna paraliza- Osebna izkušnja 
Sama boleham za spastično diplegijo, kjer gre za močno povišan mišični tonus (mišice so zelo zakrčene in jih ni mogoče raztegniti). Hoja je značilno trda, okorna in krčevita, s križanjem oziroma dotikanjem kolen (škarjasto). Ta "bolezen" je mene priklenila na invalidski vožiček  za vse življenje.Moje življenje je drugačno od življenja mojih vrstnikov moj drugi dom so bile od nekdaj bolnišnice in operacijske sobe, svojo domačo posteljo pa sem velikokrat zamenjala s tisto neudobno bolniško. Z ljudmi v belih haljah pa sem že skoraj na ti tolikokrat se videvamo. Namesto sitnih staršev sem v mlajših letih poslušala kar sitne medicinske sestre, ki so me silile z neukusno bolnišnično hrano in tabletami, ki jih tako in kako sploh ne maram. Najbolj na živce mi pa gre volj po razkužilih  v bolnišnici. V svojem dokaj  kratkem življenju  ( 17let in 9 mesecev  ) sem dala kar dosti čez - 3 operacije nog , nešteto pregledov in rehabilitacij.Šola je bila sploh v mlajših letih na stranskem tiru a sem jo kljub vsemu zelo uspešno končala.   Ne morem reči, da je vedno lahko a tudi težko ni tako, da s tem ne bi dalo živeti - gre,  le več organizacije in volje je potrebno! Čeprav se zdi, da ima bolezen vedno samo slabe strani pa jaz pravim da ni tako,saj imajo bolnice, rehabilitacije in pregledi tudi dobre strani- prijateljstva, ki se skujejo tam sem le redko kdaj končajo in so zelo trdna saj so ljudje tam dali podobno čez kot ti in so pogovori res globoki in iskreni. Ne morem reči, da je lahko sedeti na vozičku in gledati druge kako se podijo za žogo ali tekajo  naokoli , a kar zagotovo vem je, da če ne bi imela te izkušnje  ne bi bila to kar danes sem !  Kljub temu, da je moj najbolj zvesti spremljevalec invalidski voziček sem komikativno, živahno in zvedavavo mlado dekle, ki ne pozna besed ne in ne zmorem! Vem, da mi brez podpore staršev , sorodnih in prijateljev ne bi uspelo, zato gre velika zahvala tudi njim! :) V življenju vem kar hočem imam jasno začrtane cilje in verjamem v svoje sanje! ( Kaj moje sanje so pa vam izdam v enem izmed naslednih postov)

za konec pa vam na srce polagam le eno :  NE OBUPAJTE! ( ne glede na situacijo)

PS. Ta post ni nastal da mi se komerkoli smilila ali  da bi kdo mislil sem boga, da si želim pomilovanja temveč zgolj zato, ker sem zdi pomebno da širši krog ljudi zve malo več o tej " bolezni" , ki je podkrepljena še z osebno izkušnjo :)