Cerebralna paraliza

Olja blogerji, ker  je bil včeraj svetovni dan cerebralne paralize- moje bolezni  sem se  odločila, da en post posvetim tudi temu, ker je prav da ljudem povem nekaj več o tej bolezni in da predstavim svojo izkušnjo, strahove in nezadnje tudi lepe strani tej moje življenjske preizkušnje, ker, saj veste v vsakem slabem je tudi nekaj dobrega.

Kaj to sploh je?
 Možganska ali cerebralna paraliza pomeni skupino neprogresivnih motenj gibanja in telesne drže in je posledica raznih možganskih okvar, nastalih pred rojstvom, med njim ali po njem.  Za cerabralno paralizo pravijo da ni bolezen temveč stanje bolnika. Glede na simptome in znake razvrstimo cerebralno paralizo na 4 klinično različne tipe:

• spastični tip
• atetotični tip
• ataktični tip
• mešani tip

Cerebralna paraliza- Osebna izkušnja 
Sama boleham za spastično diplegijo, kjer gre za močno povišan mišični tonus (mišice so zelo zakrčene in jih ni mogoče raztegniti). Hoja je značilno trda, okorna in krčevita, s križanjem oziroma dotikanjem kolen (škarjasto). Ta "bolezen" je mene priklenila na invalidski vožiček  za vse življenje.Moje življenje je drugačno od življenja mojih vrstnikov moj drugi dom so bile od nekdaj bolnišnice in operacijske sobe, svojo domačo posteljo pa sem velikokrat zamenjala s tisto neudobno bolniško. Z ljudmi v belih haljah pa sem že skoraj na ti tolikokrat se videvamo. Namesto sitnih staršev sem v mlajših letih poslušala kar sitne medicinske sestre, ki so me silile z neukusno bolnišnično hrano in tabletami, ki jih tako in kako sploh ne maram. Najbolj na živce mi pa gre volj po razkužilih  v bolnišnici. V svojem dokaj  kratkem življenju  ( 17let in 9 mesecev  ) sem dala kar dosti čez - 3 operacije nog , nešteto pregledov in rehabilitacij.Šola je bila sploh v mlajših letih na stranskem tiru a sem jo kljub vsemu zelo uspešno končala.   Ne morem reči, da je vedno lahko a tudi težko ni tako, da s tem ne bi dalo živeti - gre,  le več organizacije in volje je potrebno! Čeprav se zdi, da ima bolezen vedno samo slabe strani pa jaz pravim da ni tako,saj imajo bolnice, rehabilitacije in pregledi tudi dobre strani- prijateljstva, ki se skujejo tam sem le redko kdaj končajo in so zelo trdna saj so ljudje tam dali podobno čez kot ti in so pogovori res globoki in iskreni. Ne morem reči, da je lahko sedeti na vozičku in gledati druge kako se podijo za žogo ali tekajo  naokoli , a kar zagotovo vem je, da če ne bi imela te izkušnje  ne bi bila to kar danes sem !  Kljub temu, da je moj najbolj zvesti spremljevalec invalidski voziček sem komikativno, živahno in zvedavavo mlado dekle, ki ne pozna besed ne in ne zmorem! Vem, da mi brez podpore staršev , sorodnih in prijateljev ne bi uspelo, zato gre velika zahvala tudi njim! :) V življenju vem kar hočem imam jasno začrtane cilje in verjamem v svoje sanje! ( Kaj moje sanje so pa vam izdam v enem izmed naslednih postov)

za konec pa vam na srce polagam le eno :  NE OBUPAJTE! ( ne glede na situacijo)

PS. Ta post ni nastal da mi se komerkoli smilila ali  da bi kdo mislil sem boga, da si želim pomilovanja temveč zgolj zato, ker sem zdi pomebno da širši krog ljudi zve malo več o tej " bolezni" , ki je podkrepljena še z osebno izkušnjo :)