Srce ni stroj na daljinsko upravljanje, ni mu moč ukazovati

Olja blogerji zaradi pomanjkanja časa sem bila zadnje mesece na blogu manj dejavna. Morda mislite tako mlada pa tako zaposlena, a te poletne dni rada preživim na prostem obkrožena s dobrimi prijatelji, večere preživljam ob prebiranju knjig ali kozarčku rujnega z družbo ali pa na hitro pregledam družabna omrežja, dosti nakladanja. Danes se bom dotaknila teme, ki že dlje čas počiva nekje globoko v meni, naposled pa sem se odločila moje razmišljanje deliti z vami.

Vse ženske kot male deklice sanjarimo o princih na belih konjih, debelih denarnicah, gradovih in vsem lepem kar preemore ta naš ljubi svet.  Eno so sanje, drugo je resničnost,ki je ponavadi le malokdaj v celoti povezana s sanjami, ki smo jih imele kot male deklice. Kajti, ko odrasteš in ko dobiš zmožnost presojanja na strvari začneš gledati s povsem druge prespektive, zavedati se začneš( vsaj nekateri), da popolnost ne obstaja, da ne moraš imeti vsega kar si želiš.

Že kot majhne si ustvarimo sliko kakšen bo naš bodoči mož in kakšno življenje želimo imeti, a življenje se bo obrnilo kot se mora in kot je za nas prav. Sama sem nekoč dejala, da bo moj bodoči parner modrooki svetlolasec z dobro službo, lepim avtom in veliko, lepo hišo z vrtom kamor bova spravila veliko živali in otrok. No, danes vem, da so bile to le moje otroške sanje in da bom nekoč dobila to kar mi zares pripada,  moram priznati, če bi se delček otroški sanj uresničil ne bi bila jezna, hehe :).

Ampak srce ni stroj na daljinsko upravljenje v katerega vneseš ime in priimek osebe, ki jo želiš imeti zase in jo že imaš ob sebi, če bi bilo tako preprosto bi bili vsi srečni in srečno zaljubljeni. Srce preprosto včasih vidi, česar oči ne bodo nikoli in ravno to je čar vsega. Srce je edino, ki se le malo zmeni za vizoalnost in raje pogleda v notranjost in je edino sredstvo, ki mu ni moč ukazovati. No, ravno zato s ne moramo zaljubiti v kogar želimo ali pa nekoga prisiliti, da se zaljubi v nas. Tukaj imata srce in usoda večji vpliv od nas samih.

pa naj bo naš parner ali bodoči partner zdravnik, odvetnik, rom, muzikant , smetičar  navadni revež ali pa nekaj čisto tretjega sprejmite ga takšnega kot je,saj veste noben poklic ali status ne more opredeliti človeka, lahko ga opredeli le srce in ljubezen.
Ne malokrat se sprašujemo zakaj je naš parter ravno ta, ki je ga imamo, odgovor je zelo prepost usoda in srce sta se odločila, da je to nekdo, ki nas imel rad takšne kot smo, kljub vsej naši nepopolnosti.

Tisti, ki parnerja še nimamo pa bomo še malo počakali in usoda bo k nam pripeljala ravno takšno osebo, ki si jo je zamislilo srce in si jo v danem trenutku najbolj zaslužimo :)

Nikoli ne obupajte nad ljubeznijo in ostanite v cvetju  :)