Življenje na 4 kolesih- kako je prislo do tega?

Olja blogerji moji  ;) danes sem se odločila, da spregovorim o temi, ki me je zaznamovalo za vedno. Ko vam tole pišem imam cmok v grlu ne zato, ker bi me bilo sram govoriti o tem ampak zato, ker sem zelo čustvena oseba, ki se zjoče že, če na radio slisi naljubšo pesem. Ampak nič ne de napisala bom svojo zgodbo, ker si želim, da bi me bolje spoznali in poskušali razumeti zakaj sem taka kot sem.

Rodila sem se v 30. Tednu mamine nosečnosti skupaj z bratom. Glede na to, da se rodila kot nedonošenčka sva seveda morala v inkubator. Ker sem imela ob rojstu le 1300g sem bila seveda priklopljena na vse mogoče aparate. Najmanj razvita so bila moja pljuča. Drugi dan po rojstvu sem, zato utrpela dihalno stisko, ki je pustila posledice v možganih, natančneje na centru za hojo in ravnotežje. Prav iz tega razloga se danes skozi življenje vozim na štirih kolesih. 

Verjetno me boste vprašali kako sem se počutila po tem, ko sem se dejansko začela zavedati svojega stanja? Bilo mi je nekje deset let. Bila sem mala navihana punčara, ki je namesto tega, se šla v park lovit s prijatelji morala v bolnišnico. Operacija nog. Vse te bele halje, močne luči, zelene rjuhe, jok. Grozno je bilo. Grozno, ker pač veš da bo tvoje življenje zaznamovano z obiski zdravnikov, terapevtov in drugih stokovnjakov, ki bodo hoteli iz tebe narediti vse, da bi nekoč stal na svojih nogah in korakal. Najhuje je, ko veš da nikoli ne boš povsem samostojen, da boš za čisto vsakdanje stvari potreboval pomoč. Hudo je, ker veš, da bolezen ne prizadane samo tebe ampak tudi tvoje bližnje. Strah kako te bo sprejela družba, odločnost da zmoreš. Vse to ti roji po glavi. 

Zame je bilo najhujše odbobje odbobje pubertete. V tistem obdobje že tako ne glede na vse iščeš sebe, ko te doleti usoda kot je mene pa se vse samo potencira. Jaz lahko povem, da nisem bila srečna v svoji koži vse ampak res čisto vse mi je šlo na živce. Zapirala sem se vase in nisem hotela med ljudi. Bila sem tarča posmeha. Prevsem pa nisem mogla razumeti zakaj se vse to dogaja ravno meni. 

Danes na svoje stanje gledam, kot na nekaj kar se je pač moralo zgoditi, da me nauči živeti skomno in hvaležno življenje. Danes svojega vozička sploh ne jemljem več kot da je to nekaj slabega. Živim življenje kot vsi vi, le z nekaj pomoči. Včasih se malo spozabim da je življenje pač darilo ne glede na to kakšne kufre ti naloži, me na to spomnijo ljudje, ki so moji sončki, moji zlati prijatelji. Moja invalidnost je le poduk meni in vsem okoli mene, da ti življenje da toliko ovir koliko jih lahko prehodiš in sanje so dosegljive vsakomur! 

Jaz sem edinstvena oseba, ki jo je življenje na štirih kolesih naučilo kaj je prava moč, borba in hvaležnost. Kaj je v življenju res pomembno in kdo so ljudje, ki so vredni, da jih kaj naučim, objamem povabim na pijačo...

Za konec pa še: Ne glede na vse kar se dogaja radi ŽIVITE 🙏🏻♥️

Vse kar lahko rečem je ,da sem srečna

Olja blogerji moji :) Torek. Sončen dan. Izpitno obdobje. Ne morem verjeti, da bo kmalu za mano prvo leto izzivov v Ljubljani.

Zdaj, ko vi tole berete sem jaz z mislimi nekje globoko pri organigramih, stilih vodenja in še čem, saj imam jutri izpit. Strah me je. A globoko v sebi čutim, da sem vsemu temu stresu kos. Še malo, le  še nekaj neprespanih noči in borbe s tremo, a na koncu bom zmagala.

Zjutraj sem malo dlje poležala v postelji, jokala sem. Jokala od sreče. Prepravila so me čustva ganjenosti, zavedanja da sem lahko srečna in sem! Srečna zato, ker sem obkrožena z zlatimi ljudmi, ki me imajo radi, ker se izobražujem, ker mi glava dopušča, da izrazim sebe, ker moje srce ljubi, ker je moje telo pridobilo na moči. Končno sem prišla do točke, da pač včasih moram reči ne. Končno do tega, da sem sreča jaz sama in da je sreča moja odločitev. Končno sem prišla do tega, da vsem pač ne morem ugajti, ker potem to nisem jaz.

Tisti, ki me dobro poznate veste, da so moja največja sreča konji in vse kar je povezano z njimi. Konji so moj hobi in moja strast. Sreče , ki jo občutim, ko jaham konja se ne da opisati z besedami. Preprosto je res kot bi jahala nebo. Srečno me naredi tudi glasba, preprosto me odnese v svet, kjer ni nič drugega kot le jaz in moj glas. Tako malo je potrebno, da si srečen, če le hočeš biti. Ni vedno lahko biti srečen, a moraš najti način, da si.

 Že 8 mesecev zaradi študija čez teden živim v Ljubljani. In verjeli ali ne rada se vrnem domov pa četudi samo za dva dni na obisk, ker me po vikendu obveznosti in nov način življenja, ki ga živim znova kličejo v " mojo" prelepo Ljubljano. Srečna sem, da imam dom, ki ga nikoli nisem jemala za samomevnega, ker to ni.

In nenazadnje srečna sem, ker ŽIVIM in grem svojim sanjam naproti. Ne glede na vse ovire in nevoščoljive ljudi, ki jih srečujem na svoji poti sem vsak dan bližje svojim sanjam in vem, da vam lahko dokažem, da nič ne mogoče. Na pot do sreče in sanj vodijo strme stopnice in včasih tudi pademo, a važno je, da se znamo in zmoremo pobrati in nadaljevati pot. BODITE SREČNI <3

Hvala vsem , ki ste ob meni in me berete

Objemček :)

Intervju s KAJO HUMSKI

Od nekdaj sem firbčna in rada poznavam nove ljudi, zato je sestavljanje intervjujev kot nalašč zame. Tokrat sem se odločila, da svoj vroči stol posedem Kajo Humski, mojo sokrajanko, odlično pevko in energično punco. Pa jo spoznajmo.

1   . Pozdravljena  Kaja. V treh stavkih se nam predstavi, kdo je Kaja?

Pozdravljena, hm, najtežje je opisati sebe. No, pa začnimo … sem zelo preprosto dekle, z neizmerno veliko pozitivne energije, ki se trudi, da bi ljudem prikazala dobro plat življenja in seveda glasbe. Sem tiste »sorte«, ki zna narediti marsikaj, ker sem se na marsikaterem področju že preizkusila in tudi upam si, torej ni me sram, rada tvegam, ker vem, da če ne poskusiš, pač ne moreš vedet, kako bi kaj bilo.

2.Kakšna si bila kot otrok? Kakšni so spomini na otroštvo? Si edinka?

Že kot otrok sem bila zelo živahna, rada sem bila vedno zraven na vseh dogodkih. Ko smo imeli kakega abrahama ali kaj podobnega, sem vedno vztrajala, plesala in pela do konca. Spomini na otroštvo so krasni. Vedno so me starši spodbujali, tudi sestra, ki je 6 let starejša od mene, je vedno bila moja druga mami, dajala mi je podporo in mi pomagala, da sem vse skupaj, kar danes počnem, sploh začela.

3.       Zakaj ravno petje? Ketera je bila prva pesem, ki si  jo znala zapeti?

Ker me to osrečuje. Ker mi daje nek navdih, ker se ob tem počutim tako dobro, da enostavno to morem početi. Verjetno sem veliko pesmi odpela že prej … ampak na eni veselici se spomnim, ko sem bila stara 9 let, da sem kot presenečenje s sestrično pela Ti, ti, ti navihanka in Miši se bojim – ravno od Navihank. Takrat sem »uradno« začela svojo otroško pevsko kariero.

4.       Si tudi učiteljica. Kaj je botrovalo ki temu, da si se odločila za ta poklic?

V prvi vrsti to, da se bom vmes (med delovnim časom) vseeno ukvarjala z glasbo in da bom za vikende prosta, da bom še vseeno lahko pela. Drugače pa imam tudi zelo rada otroke, mislim da z njimi znam, zato.

5.    Preizkusila si se tako na zabavni kot narodnozabavni sceni. Katera ti je bližje in zakaj?

Prej mi je vedno bila bližje zabavna … zdaj pa vedno bolj uživam v narodni. Sicer pa imam obe zvrsti izjemno rada in jih tudi z ansamblom izvajam.

6.       kako je prišlo do sodelovaja z Mladimi upi, Veselimi svati in S.O.S kvintetom?

Preden sem šla k Veselim svatom, sem pela v zabavnem bandu. Nato so oni iskali pevko, ki bo nadomeščala med nosečnostjo njihove pevke. Poslala sem posnetek in sem bila izbrana. Bila sem tako presenečena, da mi je uspelo, da nisem verjela, da se mi bo dejansko to zgodilo, dokler ne bom na prvi veselici stala na odru. Nato se je njihova pevka vrnila, jaz pa sem dobila ponudbo od Mladih upov, katerim sem se z veseljem pridružila, saj sem jih poznala že od prej. Tudi sodelovanje s S.O.S.-om se je začelo tako, da so me povabili k sodelovanju, ravno v tistem času smo se pa z Mladimi upi odločili, da končujemo, kar je pomenilo, da bo to odlična priložnost, da se lahko pridružim kvintetu.

7.     Kaj delaš v prostem času, ko nisi pred kamerami na odru?

Študiram, delam v knjižnici Rogaška Slatina, delam na Radio Rogla … definitivno imam vedno kaj za počet  :)

8.       Si gurmanka ali zbirčen tip človeka? Ketera je tvoja najljubša jed?

Zelo izbirčna. Ne rada si naročam hrano, pri kateri ne vem, kaj bom dobila, ker ne želim ostati lačna. Najljubša … hm … veliko jih je. Obožujem testenine carbonara, hamburgerje, domačo pečenko in zraven pečen krompirček …

9.       Kaj pa fantje? Kakšen mora biti tvoj bodoči  fant?

Tako izbirčna, kot pri hrani, haha  ;) Nimam nekega posebnega vzorca, kakšen mora fant biti … bolj mi je pomembna energija, da se z osebo na nek način začutiš.

10.       Kakšni so tvoji načrti za prihodnost?

Petje, glasba, svoboda in nasploh uživati v tem, kar delam. :)

11.       Za konec nam povej kaj je tvoj življenjski moto? Kaj želiš sporočiti ljudem?

Kar delaš, delaj s srcem.