Olja blogerji danes bom v svojem postu govorila o čustvih :)
Zanemari svoja čustva, pa naj bodo še tako plitka in neracionalna in
neumna, morda celo patetična, pa zanemariš sebe. Čustva so del tebe,
včasih bolijo za znoret, goriš v ognju, včasih te ponašajo v nebo. So
torej boleča in prijetna čustva, nikoli slaba in dobra. Vse nekako
preživimo, če si priznamo, da čutimo, kar čutimo, ker če je tako, ni v
tem nič izmišljenega, vse je le pristno. Čustva ne bi smela zavladati
nad nami, a včasih se jih nabere toliko, da ne zdržijo več skrita v nas.
Zato je treba jokati, se je treba smejati, je treba z vsem tem na dan.
Čustva iščejo svoj izraz, iščejo svojo pot do zvezd. Včasih jih pustim,
da malo dihajo z mano, dokler se ne umirijo. Včasih nam dnevi pač niso
naklonjeni. Vendar pa kakor se moramo oklepati ljudi, ki nas spoštujejo,
verjamejo v nas, nas spodbujajo, je tako tudi s čustvi. Sloneti moramo
na prijetnih čustvih, na njih graditi, vendar pa ne sovražiti slabih
čustev. Vsa so tu z nekim namenom. Slej ko prej se bo izkazalo s
kakšnim. Naj bodo takšna ali drugačna, ne pozabimo na svoja načela. Ta
so naše varovalke pred drugimi in pred samim seboj.
Tudi početje stvari, ki jih ponavadi z ljubeznijo in naklonjenostjo
razvijamo, postane s slabimi čustvi eno samo oblačno popoldne. Ampak se
ne smemo predati. Pridejo boljši dnevi in z njimi prijetnejša čustva ali
prijetnejša čustva pripeljejo lepše dni, četudi je zunaj v resnici
megla. Ljubezen nas vedno reši, tudi če ne prosimo za to.
Tudi ljudje prinašajo s seboj določena čustva in nam pomagajo, da se
naša čustva osvetlijo, včasih zardijo, morda tudi potemnijo. Naučiti se
moramo sprejemati vse, kar imamo v nekem trenutku. Ker to je vse, kar
imamo.
Iluzorno je misliti, da bo nekaj ostalo isto ves čas. Celo kovina
zarjavi, pozeleni ali utrpi druge udarce življenja, pa se ne bi
spremenilo naše življenje, ki se le pretaka iz dneva v dan. Nikoli na
istem mestu, vedno tekoče. Zato je vse, kar v tem življenju pravzaprav
imamo, sedaj, ta trenutek. Pa naj nam prinese karkoli. Vse ostalo ni
tako zelo pomembno.
Tudi določeni čustveni obrazci se ponavljajo. Pogrešamo jih, četudi
morda niso najboljši za nas in bi si zaslužili kaj boljšega. Mislimo si,
da so naš varen pristan. Tudi zato čustva ne bi smela biti
najpomembnejša, ampak šele nekje pod Ljubeznijo. Ona je namreč večna, ve
kaj si zaslužimo …
V preteklosti sem prebolevala takšna in drugačna čustvena stanja.
Zanimivo je, kako nas znajo včasih preslepiti, da so ultimativna, alfa
in omega. Mislim, da je tudi idealno čustveno stanje nekaj, kar bomo
našli, ko bomo (upam) prišli po smrti še kam. Da si ga bomo lahko
izborili tekom let našega življenja in učenja na tem svetu.
Pa naj sedaj še kdo pripomni, da čustva niso pomembna. So
najpristnejši del nas samih, tistega, kar smo v svoji človeškosti.
Rastejo skupaj z nami v tej človeškosti, ko sledijo svojim učiteljem in
naukom, ki jih ti podajajo.
četrtek, 17. september 2015
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Lanin prijatelj/ica sem rad/a ker?
olja blogerji moji :) kako ste? Za današnji post se nekaj prijateljev vprašala zakaj so radi moji prijatelji in katero mojo lasnost najbolj ...
-
Olja blogerji in vsi ostali, ki me pridno berete:) tako matura je za mano in zdaj se lahko pridno posvetim hobijem za katere v tem obdobju p...
-
Od nekdaj sem firbčna in rada poznavam nove ljudi, zato je sestavljanje intervjujev kot nalašč zame. Tokrat sem se odločila, da svoj vro...
-
Olja blogerji moji ;) vedno se si po poklicu želela postati novinarka, ker me je vedno veselilo pisanje in vse kar je povezano z besedo, a k...
Ni komentarjev:
Objavite komentar