Ko ne dobimo kar si želimo

Zakon privlačnosti deluje, to je dokazala tudi fizika. A včasih še vedno ne dobimo, kar si želimo... Zakaj?
  Moramo biti pozorni na svoje podzavestne vzorce in travme, s katerimi privlačimo v življenje stvari, ki jih nosimo v sebi, a se jih ne zavedamo. Pri tem pa je pomembno še nekaj...


 Ne zavedamo se, kako pomembno je, da se pri vseh željah »posvetujemo« z univerzalno inteligenco vesolja. Kaj to pomeni? Da k vsaki želji in prošnji, ki jo imamo, dodamo: naj nam vesolje izpolni željo na način, ki je najboljši za nas. Egoistična želja, da zahtevamo naj se izpolni točno tisto, kar mislimo, da se mora, je produkt ega (nižje inteligence). Ego pa žal ne ve, kaj je v resnici dobro za nas.

Preprost primer:
Želimo si potovanja v eksotični kraj. Storili smo vse, da se nam ta želja izpolni. Prišel je trenutek, ko se odpravimo na letališče, da poletimo v kraj svojih sanj. Nakar se zgodi nepričakovana nesreča na cesti, ki popolnoma blokira našo pot do letališča in nam onemogoča, da bi prišli pravočasno. Ponorimo, izgubimo živce, hitimo in na koncu le prisopihamo z zadnjimi močmi na letališče ter vidimo naše letalo v zraku. Jezni smo, razočarani, žalostni, z občutkom, da se nam godi krivica, Bog nas je izdal... Nato se odpravimo domov, prižgemo televizijo in slišimo, da je letalo, na katerem bi morali biti sami, padel v ocean. In kaj naredimo potem? Zahvaljujemo se vesolju, kozmosu, Bogu, da nas je rešil pred nesrečo.

Zelo preprost in klišejski primer, a v življenju se velikokrat zgodi prav to, da nam je nekaj onemogočeno, čeprav si to želimo, zato, ker se višja inteligenca zaveda, da nekaj ni dobro za nas. Naj bo to služba, partner, materialne dobrine, potovanje, izlet ali karkoli drugega. Pravijo, da če nečesa ne dobiš, kar si (ego) želi, bodi hvaležen. Obstaja razlog – bodisi še ni pravi čas, ni pogojev ali želeno enostavno ni za nas.
Če imamo resnično zaupanje, bo za vse poskrbljeno – takrat, ko mora biti in na način, ki je najboljši za nas in vse okoli nas.
Zato vedno, ko pošiljate želje v vesolje, naprosite, naj se zgodijo, če so v vaše najvišje dobro, v skladu z vašo potjo in nikomur ne škodujejo.

Naljučij ni

Slučaji ali naključja ne obstajajo. Vse, kar se zgodi, ima svoj razlog in namen, le mi tega vedno ne vidimo.

 V življenju se nam skozi leta zgodi veliko reči, nas vsaka zase na svoj način zaznamujejo. Dogajajo se nam tako slabe kot dobre svari. Za nas je značilno, da želimo, da se dobre ponavljajo, slabe pa bi kar izbrisali iz življenja. Ampak »Slabe« situacije so le del življenjskega procesa in učenja, ki minejo. Pomembno je, da se naučite nenavezanosti na trenutke, ko se zgodi nekaj slabega in opazovanja iz ptičje perspektive. Vse se zgodi zato, da se nekaj naučite. Včasih pa se morajo ena vrata zapreti, da se lahko druga odprejo.

V sami situaciji je težko videti in samega sebe spomniti, da obstaja razlog za določeno situacijo ali dogodek. A vedno obstaja. In običajno se skriva v nas. Vidimo in dojamemo pa ga šele, ko preteče nekaj časa. Takrat pogledamo nazaj in vidimo, da ima čisto vsak dogodek v svojem življenju svoj smisel, ki poveže vaše življenje v krogotok.

Ko se vam naslednjič zgodi nekaj, česar ne razumete, se vprašajte, kaj vas situacija uči. Prej, kot jo boste dojeli, hitreje se bodo slabe in neprijetne situacije v življenju prenehale. Vsaka situacija je namreč priložnost za rast.Rastemo in učimo se lahko le ko se nekaj zgodi, pa naj bo dobro ali slabo. Čeprev ste morda mislili, da se iz dobre situacije ne moremo naučiti nič, je to prepričanje zmotno. V pozitvnih in srečnih tretutkih, ko se nam dogajajo lepe reči se naučimo biti srečni. Biti srečen pa ne pomeni, da je vse popolno. Biti srečen pomeni, da smo se odločili, da pogledamo preko nepopolnosti in smo kot orel, ki budno opazuje svoje življenje.

Srce ni stroj na daljinsko upravljanje, ni mu moč ukazovati

Olja blogerji zaradi pomanjkanja časa sem bila zadnje mesece na blogu manj dejavna. Morda mislite tako mlada pa tako zaposlena, a te poletne dni rada preživim na prostem obkrožena s dobrimi prijatelji, večere preživljam ob prebiranju knjig ali kozarčku rujnega z družbo ali pa na hitro pregledam družabna omrežja, dosti nakladanja. Danes se bom dotaknila teme, ki že dlje čas počiva nekje globoko v meni, naposled pa sem se odločila moje razmišljanje deliti z vami.

Vse ženske kot male deklice sanjarimo o princih na belih konjih, debelih denarnicah, gradovih in vsem lepem kar preemore ta naš ljubi svet.  Eno so sanje, drugo je resničnost,ki je ponavadi le malokdaj v celoti povezana s sanjami, ki smo jih imele kot male deklice. Kajti, ko odrasteš in ko dobiš zmožnost presojanja na strvari začneš gledati s povsem druge prespektive, zavedati se začneš( vsaj nekateri), da popolnost ne obstaja, da ne moraš imeti vsega kar si želiš.

Že kot majhne si ustvarimo sliko kakšen bo naš bodoči mož in kakšno življenje želimo imeti, a življenje se bo obrnilo kot se mora in kot je za nas prav. Sama sem nekoč dejala, da bo moj bodoči parner modrooki svetlolasec z dobro službo, lepim avtom in veliko, lepo hišo z vrtom kamor bova spravila veliko živali in otrok. No, danes vem, da so bile to le moje otroške sanje in da bom nekoč dobila to kar mi zares pripada,  moram priznati, če bi se delček otroški sanj uresničil ne bi bila jezna, hehe :).

Ampak srce ni stroj na daljinsko upravljenje v katerega vneseš ime in priimek osebe, ki jo želiš imeti zase in jo že imaš ob sebi, če bi bilo tako preprosto bi bili vsi srečni in srečno zaljubljeni. Srce preprosto včasih vidi, česar oči ne bodo nikoli in ravno to je čar vsega. Srce je edino, ki se le malo zmeni za vizoalnost in raje pogleda v notranjost in je edino sredstvo, ki mu ni moč ukazovati. No, ravno zato s ne moramo zaljubiti v kogar želimo ali pa nekoga prisiliti, da se zaljubi v nas. Tukaj imata srce in usoda večji vpliv od nas samih.

pa naj bo naš parner ali bodoči partner zdravnik, odvetnik, rom, muzikant , smetičar  navadni revež ali pa nekaj čisto tretjega sprejmite ga takšnega kot je,saj veste noben poklic ali status ne more opredeliti človeka, lahko ga opredeli le srce in ljubezen.
Ne malokrat se sprašujemo zakaj je naš parter ravno ta, ki je ga imamo, odgovor je zelo prepost usoda in srce sta se odločila, da je to nekdo, ki nas imel rad takšne kot smo, kljub vsej naši nepopolnosti.

Tisti, ki parnerja še nimamo pa bomo še malo počakali in usoda bo k nam pripeljala ravno takšno osebo, ki si jo je zamislilo srce in si jo v danem trenutku najbolj zaslužimo :)

Nikoli ne obupajte nad ljubeznijo in ostanite v cvetju  :)

Vse je za nekaj dobro

Olja blogerji, spet se vam oglašam tokrat s temo oz dejstvom, da je vse za nekaj dobro po katerem jaz živim :)

Te dni razmišljam koliko lepega mi je prinesla neka osebna izkušnja. Spet se je potrdilo dejstvo, da se v vsaki preizkušnji skrivajo darila, če smo jih le pripravljeni videti. Je tako, da včasih ne opazimo takoj, kaj nam dana situacija sporoča.

Kakšna stvar se nam zdi prav nepotrebna. Takrat tako neradi slišimo, da je vse za nekaj dobro. Pa vendar je temu tako. Največkrat prav mi sami dopuščamo, da se stvari odvijajo v »določeno« smer. Smer, ki nam ni všeč. Pogosto pozabimo, da smo mi tisti, ki jo lahko spremenimo s tem, ko začnemo poslušati sebe in sprejmemo drugačne odločitve. Tiste, ki nas podpirajo pri razvoju.
Da ne bo kdo mislil, da jaz kar »skačem od veselja«, ko mi kak tak »cukrček« (v obliki preizkušnje) pride na pot in da takoj v vsem vidim dobro. Postavljam si vprašanja kot so:

• Kaj mi je bilo tega treba?
• Mar res rabim še eno lekcijo?
• Le za kaj je to dobro?

Na koncu vedno dobim odgovore, pa če jih želim slišati ali ne. Vedno pridejo in včasih mi niso prav nič všeč. Se pa zavedam, da tudi upor ne bo pomagal in da moram sprejeti odgovornost za svoje pretekle in prihodnje odločitve, če želim videti rezultate, ki si jih želim.

Ne bojte se biti vi! Vse kar se vam je v življenju zgodilo ali pa se vam še bo, se je zgodilo razlogom, ker ste ravno takrat potrebovali nekaj, da česa naučite ali da o čem začnete resneje razmišljati. Vsak spodrslaj je priložnost za nov začetek, vsak uspeh pa dokaz, da na starih lovorikah ne smemo počivati in se moramo truditi se napej. Polagam vam na srce ne bojte se nečesar kar vam pride na pot, smejte se, jočite, se jezite samo VI dobite.

Socialna država? Ne bi rekla! Zdaj se spavljamo že na otroke?

Olja dragi blogerji vem, dolgo me ni bilo a,  saj veste čas je sveta vladar in jaz sem v teh mesecih od kar na blogu nisem bila dejavna, našla komaj kaj časa za spanje kaj šele za kaj drugega ampak pač je, saj veste kako pravijo kar se mora ni težko.
Tema današnjega bloga bo zelo odmevna zgodba, ki te dni razburja skoraj vso Slovenijo in sicer zgodbao starih starših,ki so jima odvzeli vnučka.
Mar niso otroci naše bogastvo? Mar ni res, da zanje želimo  le najboljše? No v tem primru pa se je dokazalo,da naša država premore tudi nekaj ne človeških ljudi in ljudi, ki imajo milo rečemo namesto srca kamen.
To je po mojem mnenju nezaslišano in nezakonito! Mar za dečka ni dovolj velika travma  izguba mame? Sta res morala izgubiti še stara starša?Dečkoma se godi velika krvica! In potem ima gospa direktorica centra za socialno delo Slovenj Gradec obraz reči da gre za dobrobit otrok in ju brez pojasnil iz vrtca in varnega zavetja doma odpelje v rejništvo. No edino pojasnilo, ki ga je podala  je, da sta stara starša prestara za vzgojo. Pa kaj še, no res je, da ne poznam ozadja zgodbe ampak to ni noben razlog prosim vas lepo no!??
Naj bi nekdo pojasni zakaj so v primeru, da menijo da sta skrbnika res prestara, da bi skrbela za otroka dvignili starostno mejo do kdaj bomo bomo morali delati, če pa itak nismo in ne bomo sposobni, mislim, če nismo pri 60-ih sposobni skrbeti za otroke a delali bomo pa lako do 67?Sramota res!
Na ušesa mi je prišlo celo, da je eden od vnučkov otrok s posebnimi potrebami in potrebuje posebno nego, ki zahteva veliko časa in pa znanja. Mogoče bo za ta dva dečka v rejniški družini lepo poskbleno a vseeno se mi zdi pomembno, da dečka po tako veliki travmi kot je izguba mame odraščata v znanem mirnem okolju, in brez dodatnih travm. Kako je lahko gospa to sploh naredila? Mar res nima srca? Mar ji je res vseeno? No, če je je njej meni definitivno ni in sem zato tudi napisala ta blog. Podpišimo peticijo! Kajti ZA OTROKE GRE!