Priznam vedno sem spadala med tiste ljudi, ki niso najbolj prepričani , da so dovolj dobri, dovolj delovni in priljubljeni. Priznam, sprva omahujoče, toda z vedno večjim pogumom , izjavljam, da v svojem življenju ne bom več tolerirala takšne energije, ki mi ni po godu, me ničesar ne uči in ne prinese nič dobrega. To ne pomeni, da naivno pričakujem svet brez bolečine, trpljenja in slabih trenutkov. Toda, kar je mišljeno za mojo rast, naj ostane, vse ostalo, kar ni smet mojega smetnjaka, naj za vedno zapusti mojo trato.
Dovolj imam tega, da nenehno ugajam drugim in se trudim (včasih s krvavimi žulji), da se vedno prikažem v bleščeči luči. Dovolj mi je dokazovanja svojih sposobnosti vsem ostalim, na koncu (ali še to ne) pa sebi. Dovolj mi je poslušati druge o tem, kako naj se obnašam, kako naj živim in kako naj se izražam.
Sem odrasla ženska, ki se končno spoštuje, ki se vidi v vsej svoji lepoti, z vsemi prikupnimi posebnostmi, ki me delajo neprecenljivo edinstveno. In prelepo. Ja, prelepo. Najlepšo.
In ker se tega zavedam, ne bom in nočem prenašati negativnega odnosa do sebe. Najsi bo to s strani okolice ali same sebe.
Všeč mi je, kako izgledam. Počutim se udobno in srečno v svoji koži. Ni trajalo nekaj dni, da sem se sprejela, temveč leta. Vsa ta leta ,čeprav sem še zelo mlada sem se podcenjevala. Žal mi je. Moje telo, oprosti mi za vse. Da te nisem cenila, ko si mi vendar nudilo vse, kar bi si sleherna oseba lahko želela. Moč, da poletim – tudi do neba, če bi hotela. Danes zaradi tega, ker se nisem sprejela v celoti, plačujem nekaj davkov. Toda vse to so bile le lekcije, ki so me na trdi način prebudile. Morda nisem najlepša roža med rožami, toda to ni bistvo. To ni tekmovanje v tem, katera roža je najboljša, ampak katera je dovolj močna, da se kjub premalo vode razcveti. Postala sem vendarle nekaj drugega. Boljša jaz. Kaj takega si ne bi upala sanjati v najbolj divjih sanjah. Mislila sem, da tekmujem med rožami , a namenjeno mi je bilo, da postanem popolnoma nekaj nepričakovanega. In sem vzklila.
In zaradi vsega tega si ne bom več dovolila, da nekdo drugi pride s sekiro in si dovoli sekati veje ali kar celotno drevo. Ne želim si ljudi, ki igrajo prijaznost in lažno spoštovanje. Cenim iskrenost in pristen odnos. Pa četudi bo kdaj razburkan in težaven. Resnično več ne rabim t.i. "small-talka" zavoljo pogovora. Če mi nimaš kaj za povedati, mi vsekakor ne rabiš povedati stvari, ki se me ne tičejo, me utrujajo in črpajo mojo dragoceno energijo. Opravila sem s čustvenimi vampirji.
Ne rabim več negativne energije. Ne želim si je. Ne zaslužim si je. Edina naloga v tem življenju naj nam bo ta, da smo v sleherni situaciji zvesti samemu sebi, da se ne dajemo v nič le ,zato, da bo drugim ugodno ter da nas, ne glede na situacijo, obdaja pozitivna enegija
Ni komentarjev:
Objavite komentar