Dopustite si biti in uresničiti svoje sanje

Tokrat delim blog ki se mi je zelo dotaknil in ga nism pisala sama , napisala ga je  Fanika Križaj. Delim ga ker imam tudi sama  zelo podobno mnenje uživajte v branju ;)
Ko smo majhni nam nobena stvar ni nemogoča. Dovolimo si sanjati. Še več, verjamemo, da lahko uresničimo prav vse naše sanje. O tem ne podvomimo niti za sekundo. Potem pa nam odrasli začno narekovati, kaj naj počnemo, kaj se spodobi in kaj ne. Skrbno jih poslušamo, prilagajamo se in sprejemamo kompromise.
Rezultat prilagajanja je pogosto zanikanje svojih želja, zanikanje sebe. Nevede začnemo delovati tako, kot drugi želijo od nas. Popustimo zaradi ljubega miru. Pa se vprašajmo: Čigav mir nam je pomembnejši? Smo res mirni znotraj sebe, ko vdano ubogamo tuja navodila? Ali nismo tu zato, da uresničimo svoje sanje in ne želja drugih? Torej!? Zakaj se odmikamo od tega? Česa se bojimo?
Pogosto slišimo, naj bomo vendarle realni pri postavljanju ciljev. Pa smo spet tam. Kaj pa pravzaprav je realnost? Do danes še nihče ni natančno razložil tega pojma. Realnost je lahko sanjska, mar ne? Kaj razumemo pod to besedo, je odvisno od dojemanja vsakega posameznika posebej. Dejstvo je, da lahko živimo sanjsko realnost. Lahko smo vse, kar si zamislimo, da smo lahko.
Bolj, ko si dopustimo uresničiti vse, kar nam narekuje naša duša, bolj srečni smo. Srce nam prekipeva od ljubezni in radosti. To izžarevamo in tudi privlačimo v svoje življenje – čisto ljubezen in radost, ker mi to smo. Zakaj bi se trudili biti nekdo drug, plesati ples, ki nam ga določi naša oklica, če pa v bistvu natanko vemo, kaj si želimo. Res, da se nam včasih zdi to bolj udobno, pa vendar pomislimo, kakšno ceno bomo za to plačali. Je prav, da poslušamo druge, ki trdijo, da nam želijo »samo dobro«. Nihče od naših bližnjih ne more vedeti, kaj je najboljše za nas in za našo osebno rast.
Zato tvegajte, upajte si iti preko meja naučenega. Pri tem ne sklepajte kompromisov. Za vašo srečo gre. Zavedajte se, da ste popolni prav takšni kot ste, ta trenutek. In ker ste popolni, ničesar ne morete narediti narobe. Vzemite vse, kot čudovito izkušnjo. Da ste na pravi poti in da sledite svojim sanjam veste, ko se zalotite, da se velikokrat smejite brez pravega razloga. Preprosto ste veseli, ker ste. Ne skrbite za srečo drugih. Edini, ki ga morate osrečiti, ste vi sami.
Dopustite si svobodo izražanja in ustvarjanja. Postanite spet kot majhni otroci, igrajte se in si uresničite prav vsako vašo srčno željo. Ne čakajte na pravi čas, ker se lahko zgodi, da ga nikoli ne bo. Zdaj je ta čas! Samo odločiti se morate in kreniti na pot ljubezni do sebe. Prisluhnite si in naredite prvi korak. Naprej se bodo stvari odvijale tako kot je v vaše in širše najvišje dobro. Stopite na vlak radosti in uživajte v vožnji do želenega cilja.

Bodimo originalni.

  Danes bo post posvetila temi o kateri že dolgo razmišljam. :)
Ne živim po pravilih. Kajti verjamem, da pravila niso nič drugega, kot program, vzorec ki na začetku, že v otroštvu, postavi meje za drugače vse možnosti odprte ljudi. Modelirajo jih v organe družbe, nek večji sistem. Če malo poenostavim; Ljudje s pravili niso več unikati, nepopisani listi papirja (ta primerjava razsvetljenskih učenjačkov se mi je vedno zdela simpatična). S pravili se ljudje oblikujemo v večje dele ogromne sestavljanke. Slika, ki na koncu nastane je sicer zanimiva, vsak košček posebaj pa niti ne. Na pogled so vsi koščki enaki, pravila pa poskrbijo, da sovpadajo skupaj.
   Razčistimo najprej, da ne govorim o pravilih vedenja na avtobusu, bontonu ali šolskih pravilih. Ta podpiram, se jih večinoma držim. Tokrat govorim o pravilih, ki naročajo, kako morajo biti usmerjeni interesi posameznika.
   Recimo, primer iz vsakdanjega življenja, marsikomu znan.
   Majhen fantek bo našel igračke svoje sestrice. Barbike, plastične skodelice za čajček, plišaste igračke v dekliških barvah. Ker še ne bo vedel, da se fantje s tem (po logiki njegovih staršev) nikakor ne smejo igrati,  bo te igračke prav z veseljem uporabil za igro.
   Dokler tega njegovega "grozno napačnega početja" ne bo opazil oče in mu igrače izpulil iz rok ter ga poslal v šolo nogometa, čeprav sine ni nikdar izrazil želje, da bi se ukvarjal z brcanjem žoge. Očka, njegov idol, pa ga bo vseeno poslal tja,  med njemu enake, "tam, kamor pravi moški spada!"
   Tam bo spoznal vrstnike. Si zapomnil, da "pravi dedci" ne smejo imeti opravka z ženskimi stvarmi.
   S takimi potezami bo oče otroka naučil pravil, o tem kakšno početje je za majhne fantke, kot je on, sporno in kakšno ne.
   Ko bo nekega dne ta isti deček nekega dne v šoli zagledal fantka, vrstnika, ki se bo igral z dekleti, ga bo zbadal, se mu posmehoval, saj so njega naučili, da to ni primerno, da je narobe in smešno. Če se on ne sme igrati s stvarmi, ki so mu bile zanimive, se tudi ta smrkelj ne bo!
   Tako sošolke, kot sošolca bo na tak krut, žaljiv, morda celo nasilen način izobrazil o "moških in ženskih zadevah".

   Predstavljajmo si, da ljudje zapisujemo svoje življenje v dnevnik, še nepopisan zvezek. A preden vanj začnemo vpisovati svoje početje in obnašanje, moramo prebrati navodila, ki so nam že vnaprej postavljena. Vsakega izmed nas v naših zvezkih čakajo enaka pravila. Posledično, ko se jih poskušamo držati, so vsa naša dela so samo originalne kopije, ki se razlikujejo šele na koncu (življenja), ko imamo pregled nad tem, kako dobro smo izpolnili naše že vnaprej zastavljene naloge.
    Naše knjige se razlikujejo le v bolj ali manj podobnih podrobnostih, začetku knjige in njenemu koncu.
    Zakaj se začetek razlikuje? Kako? Kot otrok ne poznaš teh pravil. Ne vidiš jih, ne veš, da obstajajo. Ne znaš jih "prebrati" iz zvezka, knjige (življenja okoli sebe). Kot fantek v našem primeru zgoraj, ki do očetovega ukrepa ni vedel za katero "vrsto otrok" so narejene barbike. Šele ko te starši naučijo tovrstnega "branja" tvoje knjige, ko prepoznaš "črke" in znaš "prebrati", in upoštevati, kar ti je začrtano, spoznaš, kaj je v življenju od tebe zahteva večina. Spoznaš kaj je v resnici zate, kot za moškega, žensko, odraslega, otroka, izobraženo, neizobraženo osebo, "normalno". Kaj je zate nujno. Obnašanje in slog življenja.

   Če že otroke naučimo brati ta pravila, bi jim morali pustiti možnost, da majhen del le-teh "kršijo". Naj se sami odločajo ali se bodo igrali s punčkami ali žogo. Ali se bodo družili s fanti ali dekleti. Ali bodo inženirji ali profesorji baleta. Razložimo jim, da je dobro, da so drugačni in da se ne smejo sramovati svojih interesov, če le ne škodujejo drugim.
 

    Naj jih šola nauči, kako ločiti med smiselnimi in nesmiselnimi pravili. Če jih že starši ne znajo. Naj jih nauči, da se postavijo zase in za svoja zanimanja, za svoje sanje. Naj jih nauči, kako napisati svojo, posebno, originalno, mavrično knjigo, popisano s svetlimi, srečnimi barvami, na katero bodo lahko nekoč ponosni.

DRUGAČNOST

Kako omejena so naša srca. Kako ozki smo pri pojmovanju drugačnosti. Namesto da bi ljudi, ki se telesno in psihično razlikujejo od nas, poskušali sprejemati medse, jih poskušamo izriniti čim dalje od nas. Naša srca so premalo odprta za enakovredno sprejemanje drugačnosti, veliko prevečkrat pa to drugačnost sprejemamo z neprikritim vsiljenim opazovanjem. Takšni smo, ljudje!

Ljudje, katerim Bog preko svojega sina vsak dan polaga na srce ljubezen, dobroto, hvaležnost. Bog sprejema vse nas, takšne kot smo, z našimi dobrimi in slabimi lastnostmi. A od nas pričakuje, da se bomo tudi mi med seboj sprejemali. Danes ni pomembno, koliko truda nekdo vloži v svoje delo, rast. Višina vrednotenja je postavljena za vse enako! Invalide in zdrave, slaboumne in pametne.


Vsi drugačni, ki pa jih je med nami več, kot si mislimo, bi bili dovolj priznani šele tedaj, ko bi vrednotili tudi trud in življenjsko voljo. Drugačni ljudje niso potrebni pomilovanja temveč prijateljsko podane roke, vedenja, da jih priznavamo enakovredne sebi. Zelo veliko je stvari, ki bi se jih lahko naučili od teh naših sopotnikov na poti življenja. Zavedajmo se tega, in tudi, da jutrišnji dan lahko tudi nam prinese tako drugačnost.

Prav vsakemu izmed nas je Vsemogočni dal poslanstvo! Nekaterim je na pot postavil težje -višje ovire, drugim lažje -nižje ovire. Ni ga kamna, ki bi stal brez pomena na svojem mestu in ne ptice, ki bi letela po nebu brez pomena. Vse, prav vse ima smisel pri Bogu. Tako telesna ovira, kot bolečina (duševna in telesna). Sprejmimo drugačnost, kot sprejmemo sneg vsako zimo, ko se ga razveselimo, pa čeprav zelo spremeni našo okolico. Ali ne bi bilo naše življenje prav pusto brez posebnosti, drugačnosti. Te so v nas, med nami in okoli nas. Sprejmimo jih, kot sprejmemo nov dan, ki nam je dan.

kot bi rekla jaz : Drugačnost ni bav bav!

Cerebralna paraliza

Olja blogerji, ker  je bil včeraj svetovni dan cerebralne paralize- moje bolezni  sem se  odločila, da en post posvetim tudi temu, ker je prav da ljudem povem nekaj več o tej bolezni in da predstavim svojo izkušnjo, strahove in nezadnje tudi lepe strani tej moje življenjske preizkušnje, ker, saj veste v vsakem slabem je tudi nekaj dobrega.

Kaj to sploh je?
 Možganska ali cerebralna paraliza pomeni skupino neprogresivnih motenj gibanja in telesne drže in je posledica raznih možganskih okvar, nastalih pred rojstvom, med njim ali po njem.  Za cerabralno paralizo pravijo da ni bolezen temveč stanje bolnika. Glede na simptome in znake razvrstimo cerebralno paralizo na 4 klinično različne tipe:

• spastični tip
• atetotični tip
• ataktični tip
• mešani tip

Cerebralna paraliza- Osebna izkušnja 
Sama boleham za spastično diplegijo, kjer gre za močno povišan mišični tonus (mišice so zelo zakrčene in jih ni mogoče raztegniti). Hoja je značilno trda, okorna in krčevita, s križanjem oziroma dotikanjem kolen (škarjasto). Ta "bolezen" je mene priklenila na invalidski vožiček  za vse življenje.Moje življenje je drugačno od življenja mojih vrstnikov moj drugi dom so bile od nekdaj bolnišnice in operacijske sobe, svojo domačo posteljo pa sem velikokrat zamenjala s tisto neudobno bolniško. Z ljudmi v belih haljah pa sem že skoraj na ti tolikokrat se videvamo. Namesto sitnih staršev sem v mlajših letih poslušala kar sitne medicinske sestre, ki so me silile z neukusno bolnišnično hrano in tabletami, ki jih tako in kako sploh ne maram. Najbolj na živce mi pa gre volj po razkužilih  v bolnišnici. V svojem dokaj  kratkem življenju  ( 17let in 9 mesecev  ) sem dala kar dosti čez - 3 operacije nog , nešteto pregledov in rehabilitacij.Šola je bila sploh v mlajših letih na stranskem tiru a sem jo kljub vsemu zelo uspešno končala.   Ne morem reči, da je vedno lahko a tudi težko ni tako, da s tem ne bi dalo živeti - gre,  le več organizacije in volje je potrebno! Čeprav se zdi, da ima bolezen vedno samo slabe strani pa jaz pravim da ni tako,saj imajo bolnice, rehabilitacije in pregledi tudi dobre strani- prijateljstva, ki se skujejo tam sem le redko kdaj končajo in so zelo trdna saj so ljudje tam dali podobno čez kot ti in so pogovori res globoki in iskreni. Ne morem reči, da je lahko sedeti na vozičku in gledati druge kako se podijo za žogo ali tekajo  naokoli , a kar zagotovo vem je, da če ne bi imela te izkušnje  ne bi bila to kar danes sem !  Kljub temu, da je moj najbolj zvesti spremljevalec invalidski voziček sem komikativno, živahno in zvedavavo mlado dekle, ki ne pozna besed ne in ne zmorem! Vem, da mi brez podpore staršev , sorodnih in prijateljev ne bi uspelo, zato gre velika zahvala tudi njim! :) V življenju vem kar hočem imam jasno začrtane cilje in verjamem v svoje sanje! ( Kaj moje sanje so pa vam izdam v enem izmed naslednih postov)

za konec pa vam na srce polagam le eno :  NE OBUPAJTE! ( ne glede na situacijo)

PS. Ta post ni nastal da mi se komerkoli smilila ali  da bi kdo mislil sem boga, da si želim pomilovanja temveč zgolj zato, ker sem zdi pomebno da širši krog ljudi zve malo več o tej " bolezni" , ki je podkrepljena še z osebno izkušnjo :)

Živeti svoje sanje

Olja blogerji  odločila sem se da bom zdaj nekaj časa, dokler mi bo čas in obveznosti to dopuščale nekoliko bolj dejavna na blogu :)
Današnji post bo govoril o sanjah in  njihovem vploivu na posameznika.

Ali ste se kdaj vprašali, kdaj in zakaj so nastali pregovori? Ali ste jih kdaj poskusili s čim povezati? Pravijo, da je vsak svoje sreče sam kovač. Pravijo tudi: kar verjameš, se uresniči, kjer je volja, je moč, upanje umre zadnje, smeh je pol zdravja, za dežjem posije sonce, ne sekiraj se zaradi reči, ki jih ne moreš spremeniti …

Razlaga in povezovanje sta stvar posameznika. Vera v dejstva okoli nas ravno tako. Nobenega pomena nima kogarkoli prepričevati v dejstva, ker je to nemogoče. Lahko le pojasnjujemo svoje izkušnje. Do razmišljanja o teh stvareh pa posameznika vedno pripelje nekaj čisto drugega. Največkrat je to težka življenjska preizkušnja, ki lahko korenito spremeni življenje. Vsi pa vendarle vemo, da nam gre vse narobe, kadar smo slabe volje. In vsi vemo, da se naša ljuba Zemlja ne vrti kar sama od sebe. Vemo tudi, da je dojenčkovo počutje odvisno od tistega, ki je trenutno ob njem. Konec koncev je prav zanimivo tudi to, da danes v vseh medijih vedno pogosteje slišimo besedo pozitiva. Vemo dosti, vendar se posamezniku te stvari zdijo pregloboke za razmišljanje. Hkrati se zdijo čisto nepomembne in nerazumljive. Jaz si jih razlagam zgolj na mojih izkušnjah. Bolje pa jih razumemo ob razlagi dveh avtoric in sicer Louise L. Hay in Rhonda Byrne.

Pomen negativne energije

Negativna energija privlači negativno. To lahko pogosto zasledimo pri vsakdanjih opravilih. Kadar nismo najbolje razpoloženi in kadar si govorimo: »danes ni moj dan«, takrat je ta dan čista polomija vrstečih se nevšečnosti. Takšno razpoloženje sicer pride in mine. Večja težava nastane takrat, ko je takšno razpoloženje dolgotrajnejše. Takrat negativna energija začne ustvarjati celo strese v telesu. Misli imajo večjo moč, kot se zavedamo. Slabe misli so vedno podlaga slabega počutja. Posledično se začne vrteti začaran krog dogodkov, konfliktov ali celo strahu pred nečim. Prej ko začnemo misliti drugače, prej začnemo ustavljati začarani krog. Skratka, z negativno energijo je nemogoče uresničiti posameznikove želje.

Pomen pozitivne energije

Pozitivna energija privlači pozitivno. Kadar smo dobre volje, so dobre volje načeloma vsi okoli nas. Takrat privlačimo pozitivne ljudi, dogodke in situacije. Ko se smejemo, nam včasih vrne nasmeh celo nekdo, pri katerem se nam je to prej zdelo nemogoče. Pozitivna energija je stokrat močnejša od negativne. S pozitivno lahko dosežemo marsikaj. Pomembno je le, da znamo postaviti svojo lastno pozicijo. To pomeni odgnati skrbi in strahove stran. Šele potem, ko to dosežemo, znamo verjeti vase in v svoje sposobnosti. To je že prvi korak do uresničitve posameznikovih želja. Pozitivna energija namreč močno privlači pozitivne dogodke in situacije.

Pomen afirmacij

Se vam je kdaj zgodilo nekaj hudega in ste ugotovili, da ste o tem nekoč intenzivno premišljevali? Ali pa nekaj dobrega in se je to potem tudi zgodilo? Kot že omenjeno, misli imajo veliko moč. V to težko verjamemo, ampak jo resnično imajo. Vsakič, ko opazimo, da si v glavi delamo kakršne koli črne scenarije glede česar koli, takrat od sebe pošiljamo negativne afirmacije. Za razplet dogodkov v prihodnosti je zelo pomembno slabe misli zavestno zaustaviti. Te scenarije je treba spremeniti v dobre in jih postaviti v sedanjik. Tako bomo sprožili delovanje pozitivnih afirmacij, ki nam bodo privlačile dobre dogodke in situacije. Skratka, naše oziroma posameznikove želje.

Pomen vizualizacije

Te jo odgovor na to, kako dobiti želeno oziroma kako sprožiti dobre dogodke in situacije. Najprej je treba željo dosledno definirati in jo postaviti v sedanjost. Torej, svoje želje si moramo predstavljati tako, kot da so že uresničene. Zelo pomembno je, da v uresničitev zavestno verjamemo. Vera v izpolnitev nam zavestno spodbudi pozitivno prepričanje. Vendar je pomembno še nekaj. Želja ne sme biti obremenjujoča za naše srce. To nikakor ne sme biti hlepenje po nečem. To mora biti mirna želja, vtisnjena globoko v srcu.

Zakon privlačnosti

Po branju vseh teh besed se verjetno vse skupaj sliši kot nekaj brez »glave« in »repa«. Tudi sama sem razmišljala tako, dokler nisem ugotovila, da se vsa dejstva med seboj povezujejo v okviru zakona privlačnosti. Ste kdaj ugotovili, da delate to ali živite to, o čemer ste v otroštvu sanjarili? To je to. Zakon privlačnosti je tisti, ki nam lahko prinese vse, kar si zares želimo. Je tisti, ki nam omogoči živeti svoje sanje. Lahko bi ga tudi poimenovali ključ do naše sreče. Pri tem pa nikakor ne smemo biti nestrpni, saj vse pride ob svojem času. Končno zelo pomembno dejstvo je namreč to, da na čas posameznik nima vpliva. Vpliv ima le na dogajanje.

Čustva so

Olja blogerji danes bom v svojem postu govorila o čustvih :)

Zanemari svoja čustva, pa naj bodo še tako plitka in neracionalna in neumna, morda celo patetična, pa zanemariš sebe. Čustva so del tebe, včasih bolijo za znoret, goriš v ognju, včasih te ponašajo v nebo. So torej boleča in prijetna čustva, nikoli slaba in dobra. Vse nekako preživimo, če si priznamo, da čutimo, kar čutimo, ker če je tako, ni v tem nič izmišljenega, vse je le pristno. Čustva ne bi smela zavladati nad nami, a včasih se jih nabere toliko, da ne zdržijo več skrita v nas. Zato je treba jokati, se je treba smejati, je treba z vsem tem na dan. Čustva iščejo svoj izraz, iščejo svojo pot do zvezd. Včasih jih pustim, da malo dihajo z mano, dokler se ne umirijo. Včasih nam dnevi pač niso naklonjeni. Vendar pa kakor se moramo oklepati ljudi, ki nas spoštujejo, verjamejo v nas, nas spodbujajo, je tako tudi s čustvi. Sloneti moramo na prijetnih čustvih, na njih graditi, vendar pa ne sovražiti slabih čustev. Vsa so tu z nekim namenom. Slej ko prej se bo izkazalo s kakšnim. Naj bodo takšna ali drugačna, ne pozabimo na svoja načela. Ta so naše varovalke pred drugimi in pred samim seboj.
Tudi početje stvari, ki jih ponavadi z ljubeznijo in naklonjenostjo razvijamo, postane s slabimi čustvi eno samo oblačno popoldne. Ampak se ne smemo predati. Pridejo boljši dnevi in z njimi prijetnejša čustva ali prijetnejša čustva pripeljejo lepše dni, četudi je zunaj v resnici megla. Ljubezen nas vedno reši, tudi če ne prosimo za to.

Tudi ljudje prinašajo s seboj določena čustva in nam pomagajo, da se naša čustva osvetlijo, včasih zardijo, morda tudi potemnijo. Naučiti se moramo sprejemati vse, kar imamo v nekem trenutku. Ker to je vse, kar imamo.
Iluzorno je misliti, da bo nekaj ostalo isto ves čas. Celo kovina zarjavi, pozeleni ali utrpi druge udarce življenja, pa se ne bi spremenilo naše življenje, ki se le pretaka iz dneva v dan. Nikoli na istem mestu, vedno tekoče. Zato je vse, kar v tem življenju pravzaprav imamo, sedaj, ta trenutek. Pa naj nam prinese karkoli. Vse ostalo ni tako zelo pomembno.

 Tudi določeni čustveni obrazci se ponavljajo. Pogrešamo jih, četudi morda niso najboljši za nas in bi si zaslužili kaj boljšega. Mislimo si, da so naš varen pristan. Tudi zato čustva ne bi smela biti najpomembnejša, ampak šele nekje pod Ljubeznijo. Ona je namreč večna, ve kaj si zaslužimo …

V preteklosti sem prebolevala takšna in drugačna čustvena stanja. Zanimivo je, kako nas znajo včasih preslepiti, da so ultimativna, alfa in omega. Mislim, da je tudi idealno čustveno stanje nekaj, kar bomo našli, ko bomo (upam) prišli po smrti še kam. Da si ga bomo lahko izborili tekom let našega življenja in učenja na tem svetu.

Pa naj sedaj še kdo pripomni, da čustva niso pomembna. So najpristnejši del nas samih, tistega, kar smo v svoji človeškosti. Rastejo skupaj z nami v tej človeškosti, ko sledijo svojim učiteljem in naukom, ki jih ti podajajo.

Poglejmo samozavesti v oči

Olja brogerji
Po dolgem času se vam spet oglašam z novim postom, ki bo tokrat govoril o samozavesti
No, pa začnimo :)
Sama sem o tem veliko brala v različnih knjigah tokrat pa vam bom samozavst predstavila skozi svoje oči.

Samozavest je kot nekakšna etiketa človeka, saj se ljudi dostikrat označuje po različnih lastnostih in pridevnikih, med katerimi se najde tudi samozavesten. Samozavest ali z drugačnimi besedami, biti to kar v resnici čutiš, da si. Če se poigramo z besedo samozavest in jo razdelimo na dva dela, dobimo samo – zavest. Torej zavedanje samega sebe in svojega obstoja. Od tod prihaja tudi dejstvo, da so samozavestni ljudje sami sebi najboljši prijatelji, ki se najbolje poznajo.

Po čem prepoznamo samozavest?

Samozavest se odraža pri človekovi drži, obnašanju in komunikaciji. Vidna je pravzaprav na vseh življenjskih področjih. Samozavest, ki prihaja globoko iz naše biti, je kot čarobna vrlina, ki je prisotna v nas in je pokazatelj tega, kako se počutimo v svoji koži. Večino naših vzorcev in prepričanj dobimo v najnežnejših otroških letih in to velja tudi za samozavest, saj se »učenje« samozavesti pričenja že pri vzgoji majhnega otroka, ki vpija starševske pohvale in spodbude ter pri svojih starših išče vzor. Nekateri ljudje tako svojo samozavest in pozitivno podobo pridobijo že od »majhnih nog,« drugi jo iščejo kasneje. Samozavest in pozitivna samopodoba, gresta z roko v roki ter pritegujeta še druge lastnosti človeka, ki je zadovoljen sam s sabo. Do tega zavedanja pa vselej ni lahko priti iz preprostega razloga: ker si včasih ne dovolimo biti samozavestni.

Kdo sem, da bi si dovolil biti samozavesten?

Ljudje smo zelo zanimiva bitja, ki kljub temu, da imamo izredno razvite možgane in sposobnosti, ki jih druga živa bitja nimajo, radi zapletamo stvari. Z nekakšnim samouničevalnim sloganom, da nismo dovolj vredni in si ne zaslužimo, krmarimo skozi življenje, kjer so različne zunanje okoliščine naše ovire, samozavestni ljudje, ki jih na teh poteh srečujemo, pa sovražniki. Si je na primer že kakšna od živali, ko si je pripravljala zalogo za čez zimo, rekla, da ni dovolj vredna in si ne zasluži ozimnice?!Vse preveč smo navajeni, da se dosti raje potuhnemo in smo vse kar ostali pričakujejo od nas in to samo zaradi tega, da bi bili všečni in sprejeti.

Samozavest se lahko resnično naravno razvije, če ji pomagamo in si dovolimo izraziti svojo unikatno bistvo in zasijemo v vsej svoji veličini. To pa je včasih trd oreh, saj smo vse preveč navajeni, da se dosti raje potuhnemo in smo vse kar ostali pričakujejo od nas in to samo zaradi tega, da bi bili všečni in sprejeti. Pogosto se tega niti dobro zavedamo ne, saj tako delujemo na svoji podzavestni ravni.
Najbolj ironično pa je to, da od tega, ko se delamo manjše kot smo v resnici in takšne kot sploh nismo, drugi nimajo nič, saj to vodi le do nekakšne farse in tega, da drug v drugemu ne odkrijemo pravega bistva. V kolikor pa si prizadevamo za svojo pristnost in všečnost predvsem najprej samemu sebi in šele nato drugim, osvobodimo tako sebe kot tudi ostale okrog nas, ki prej kot slej pričnejo delati enako. Samozavest namreč »pripada« vsem, ki si dovolijo z njo spoprijateljiti in ne samo redkim izbrancem.

Samozavest, kje se skrivaš?

Samozavest se skriva v vsakemu izmed nas in to ne zgolj površinsko, ko nadenemo masko in se skrijemo za sijočo podobo nekoga, ki je neustrašen in vsemogočen, temveč v notranjosti, ko pričnemo zaupati vase. Včasih je odkriti samozavest kar velik izziv, saj se skriva za tančico strahov, dvomov in nezaupanja, ki jih je potrebno malce podrobneje razdelati in poiskati kaj je so tisti glavni razlogi, ki nam preprečujemo spoznati svoj čar samozavesti. Ko odpravimo vso nepotrebno »navlako« omejujočih prepričanj in omejitev, lahko na trdnih temeljih postavimo mogočno hišo.
Med vso parado medijskih idealov in razmahu lepotne industrije ter nenehnim vplivom okolja, kjer je najbolj varno, da smo »vsi enaki,« je potrebna precejšnja mera poguma in odločnosti, da sledimo samemu sebi in se trudimo najti našo lastno vrednost, brez da bi se nenehno ozirali čez ramo in primerjali z drugimi. Je pa zato nagrada za ta pogum neprecenljiva, saj, ko pričnemo izražati samozavest in naučimo svoj notranji glas, da postaja naš najboljši prijatelj, naredimo prvi korak k temu, da pričnemo izkoriščati svoje potenciale in zaživimo takšno življenje, kot si ga v resnici želimo živeti.

Pomen zdravega odnosa med starši in otroki

Olja blogerji ponovno se vam oglašam z novo temo.

Ker je jutri materiski dan bom nekaj malega povedala o odnosu otrok z starši. Kot oseba, ki se zelo zanima za psihologijo in odnosi med ljudmi, sem veliko brala o tej temi tokrat pa bom z vami delila svoje skomno mnenje 

No pa začnimo :)

Najprej bi rada povedala, da moramo, če želimo biti otroku dober starš biti v prvi vrsti njegov prijatelj. Dajati mu moramo vedeti , da nam lahko zaupa in se obrne na nas ko ima težave. Dajati  mu moramo občutek varnosti in zaželjenosti.

Ni lepšega, kot lep in iskren odnos med starši in otrokom. Vez med staršem in otrokom je zelo trdna in ima bistven pomen. Sprotno nereševanje zamer lahko vodi do močnega stresa v obeh vlogah. Hkrati pa tudi do dolgotrajnih zamer, ki jih je kasneje težje reševati. Vodi tudi do slabe karme, ki se prenaša na ostale otroke in kasneje na potomce. Veliko je odvisno od posameznika, ampak ta največkrat ne ve, kako te reči dobro izpeljati. Otroku je lahko v pomoč to, da se zaveda, da starši delajo tako, kot znajo. Če kdaj naredijo kaj narobe in če se pravočasno zavejo tega, poskusijo to popraviti. V vsakem primeru delajo v dobro otroka, saj do njega vendar čutijo brezpogojno ljubezen. Starši pa se moramo zavedati, da otroci dozorevajo, se učijo in eksperimentirajo v svojem življenju. Posledično dostikrat naredijo nepremišljena dejanja, ker v dani situaciji enostavno ne znajo drugače. In ne zavedajo se, da lahko imajo napačna dejanja včasih celo nerešljive posledice. Nadvse pomembno je spoznati, da ni potrebno iskanje žrtev in tudi ne krivcev za dogajanja. Da nihče ne potrebuje analiz situacij, ampak samo rešitev, ki jo lahko prinese le iskren pogovor. Res pa je, da je to zelo težko v primerih dolgotrajne močne zamere. Pot do navedenega mišljenja je lahko zelo dolga ali celo neskončna. To je v prvi vrsti odvisno od našega ega. Seveda pa tudi od pogleda na svet in vsega okoli nas. Pomebo je poudariti tudi dejstvo, da ko se odločimo v odnosu nekaj spremeniti mora to biti želja obeh strani kajti,če ne bo tako bo ves trud zaman!
Pomembno se je zavedati, da če je temelj družinskega odnosa ljubezen, se lahko le-ta vedno oživi. V posameznikovo življenje pa prinese mir v duši, kar je navsezadnje v zelo globokem pomenu tudi največja in močno skrita vrednota.

Kljub vsemu ostanite pozitivni :D

Olja blogerji danes se vam oglašam z temo, ki je meni pisana na kožo in bom lahko veliko napisala. Današnja tema bo namreč pozitivnost.

Pa gremo v akcijo :D




Vem, da bi marsikdo  med nami, ko naleti na oviro ali težavo najraje rekel jaz se tega ne grem in z mano je konec ampak s pesimizmom ne bomo rešili ničesar na oviro moramo gledati ko na novo priložnost. 

Vsak se kdaj znajde na rapotju in se vedno znova sprašuje kako naprej. Če sem čisto iskrena velikokrat pomislim pa zakaj smo ravnio ljdje tisti, ki moramo imeti težave in zakaj smo ravno mi tisti, ki jih moramo reševati , čeprav rešitve niso vedno dosegljive na prvo žogo.Pa kaj zato, ravno to da rešive niso kot bi jih dobili servirane na  krožniku se izkaže kako močni smo zares. Kajti življenje ni so vedno le lepe in dobre stvari treba se naučiti živeti tudi , če ti življenje ponudi preizkušnjo, s katero bo preverilo a smo iz" pravega testa"

Zdaj si bo morda kdo mislil, da jaz kar "Skačem od veselja " ko mi kak tak "cukerček" malo zagreni življenje pa ni tako jaz samo poskušam najdi čim bolj primerno rešitev, a , ker rešitve vedno ni vse skupaj začinim z veliko mero optimizna. Po osebni preizkušnji, ki me spremlja skozi življenje sem se naučila, da moramo karkoli nam pride na  na pot ostati pozitvni,ker edino to je začasna rešitev za vsake probleme. Meni in verjamem, da tudi komu izmed vas v življenju ni blilo posejano z rožami. Upam si trditi, da se bomo ljudje, ki smo v življenju kaj skozi dali bolje znašli. Pozitivnost, pozitivnost in še 1x pozitvnost.   Rekla bi da meni kar uspeva, vam pa upam da bo ta objava kaj pomagala.V nesreči tudi spoznamo prijatelja, nekoga ki je pripravljen biti ob nas tudi , ko prežiljamo najbolj krizne čase.
 
Moj znameniti stavek: Never give up! nikoli ne obupajte ne glede na siacijo tudi vam na pot pride težava vzamite to, kot priložnost za nov začetek. Vse slabo je za nekaj dobro!
Zato bolagam vam na srce vsaka težava je priložnost,  da spoznamo sami sebe in svoj način rečevanja težav oz. spoznamo ali nas težava česa nauči ali nas potre.

dati otroka v vrtec ali ne?

Olja
S strani bralcev mojega bloga sem dobila nekaj predlogov o čem naj pišem v prihodnje pa sem si rekla jim bom pač ustregla imamo zelo dobre teme, ki me zanimajo in se bom lahko kar dobro razpisala :)
Glede na to, da si po poklicu želim postati psihologija in me že od nekdaj zanima kako se predvsem otroci in mladostniki odzivajo na določene situacije sem tudi veliko brala o tem. Tema današnjega bloga bo vrtec :)

No, pa začnimo

Mladi pari se danes vse redkeje odločajo za naraščaj, ker saj veste vse manj je služb otroci pa so vedno bolj zahtevni. Med drugim so otroci tudi velika obveznost a jih ima vsak kdo med nami nadvse rad. Ko se otrok rodi se starši in sorodniki ne morejo nagledati  otrokovi lepoti.   otrok ni samo lepo bitje od zunaj, lep mora biti tudi  od znotraj zato morajo poskrbeti starši že v rani mladosti. Novorojenčka  si želijo vsi pestovati in mu posvečajo vso svojo pozornost, ko pa dojenček malo odraste, ko je star tam nekje od 1-3 let pa se ta pozornost staršev zmanjša kar ni prav! Kajti takrat otrok potrebuje največ pozornosti, saj se v tem obdobju največ nauči.

Mati se potem vrne v službo in ker ima veliko dela in se ne more ukvarjati z otrokom mu vsak dan domov prinese novo igračo in misli, da mu je  s tem ugodila pa ni tako! Otrok ne rabi vsak  dan nove igrače da bi vedel kako radi ga imate,posvetiti mu morate svoj čas to bo najlepše darilo, ki ga lahko dobi.
V tem obdobju se začne pojavljati tudi vprašanje ali otroka vpisati v vrtec ali ne.  Mnogi starši mislijo, da bodo prihranili čas in denar, če bodo otroka zaupali starim staršem ali kakšni varuški .Ali pa moj otrok ne gre v vrtec, ker se boji drugih otrok ali česa ne je. Starši,  ki pa otroka kljub vsemu vpišejo v vrtec to ne storijo zaradi vrstnikov ali česarkoli kar  bi bilo za otroka koristno, temveč zato, ker so mnenja da bodo vzgojiteljice vzgajale njegova otroka namesto njih a to je večna zmota!

Vrtec ni ustanova kjer bi otroka vzgajali  to namreč morajo storiti starši sami ob  majhni pomoči  strokovnjakov . Temveč je ustanova kjer se otroke nauči raznih spretnosti in jih pripravi za kasnejši vstop v šolo.  Vrtec je dobra stvar tudi zaradi tega, ker se otrok lahko druži z vrstniki in s tem pridobi na komunikaciji. Najboljše pa je da v vrtec damo otroka, ki ima kljub temu da se mu starši veliko posvečajo še velike vedenjske težave oz. v  tem obdobju predvsem še težave s sedenjem, saj bodo vzgojiteljice z raznimi metodami to do neke mere poslušali odpraviti. Aja pa mislim da je vrtec dobra izkušnja tudi za tiste otroke in starše, ki so zelo povezani, saj je otrok v vrtcu nauči tudi določene mere samostojnosti in se začne zavedati, da ne bo vedno staršev zraven .

 Če sem iskrena mislim, da imajo vzgojiteljice zahtevno in odgovorno delo, saj so  karakterji  otrok zelo različni in se morajo prilagoditi vsakemu posebej. Tistim z veliko energije morajo dati dodatno delo, tistim » tapridnim« pa se morajo posvetiti na kakšen drugačen način.

Sama sem velika zagovornica vrtca in sem mnenja da bi moral vsak otrok obiskovati vrtec, ker če ne bo potem vstop v šolo 10x hujši kot  bi bil drugače. Starši apeliram na vas čim več otrok mora v vrtce! Tudi ko bom sama mamica bom svojega otroka definitivno vpisala v vrtec :)

odnosi z ljudmi

Olja dragi moji blogerji !
Po dolgem času se vam spet oglašam z novo temo veliko sem razmišljala o čem bi pisala hmm pa sem si rekla pa daj napiši nekaj o odnosih z ljudmi :)
No, da preidem k bistvu

Vsi smo človeška bitja, ki se med seboj razlikujemo. Eni smo srečnejši, eni spet ne. Nekateri imajo velike uspehe, medtem ko drugi doživljajo neuspehe.  Porazi so velikokrat povod za negativne medsebojne odnose, takrat pokažemo, da imamo tudi drug obraz. Ne znamo sprejemati, da nismo popolni. Doseči popolnost je zelo težko, mnogim ne uspeva. Vedno se najde nekaj, kar kali popolnost. Tudi napake so del popolnosti, odvisno je le kako gledamo na njih.

Pomembno je zaupanje vase, svoja prepričanja. Šele ko si zaupamo, smo korak bližje sprejemanju soljudi, njihovi drugačnosti. Vsi imamo cilje, želje, prepričanja, vendar se le-ta razlikujejo. Vse dokler dvomimo v lastne zmožnosti doseganja ciljev, ne bomo znali sprejemati drugih. V drugih iščemo napake, jih kritiziramo. Ne zavedamo se, da imamo sami napake, katere hočemo prikriti na ta način, da jih najdemo pri drugih. S tem načinom ublažimo lastne slabosti, ampak pri drugih pa s tem povzročimo veliko krat nemalo škode.

Spoštovanje je zelo pomembno za vsakogar. Spoštovanje se lahko izkazuje na več načinov, z  različnimi frazami. Iskreno spoštovanje je sprejemanje drugih takšnih kakršnih so, jih vzpodbujati, jim stati ob strani. To smo sposobni šele, ko dosežemo raven spoštovanja samega sebe, svojih bližnjih in šele nato okolice, prijateljev. Vsi imajo svoje meje, do kjer nas ni možno prizadeti, užaliti. Spoštovati pomeni, razumeti in sprejeti te meje in jih ne prestopiti.

Zelo pomemben je tudi notranji mir pri ljudeh. Notranji mir nas napolni z harmonijo čustev, dobrega počutja, nas navda z pozitivnimi mislimi. Delujemo pozitivno, sprejemamo druge in drugačnost. Hkrati vpliva tudi na lažje prenašanje trpljenja, žalosti. Ko imamo uravnan notranji mir, sprejemamo odločitve z več razuma. Naše odločitve so premišljene, z hkrati dovolj čustvene prisotnosti, ki doda svojo težnost odločitvam.

Ljubezen nas napolni z energijo, močjo, sprejeti ljubljeno osebo takšna kot je. Videti jo v najlepši luči, se poistovetiti z njo. Prava ljubezen temelji na vzajemnosti: dajanje-sprejemanje. Vsak mora znati sprejemati in dajati sebe, torej svoje srce, dušo, razum, potrpežljivost. Ko imamo nekoga resnično radi, so vse njegove napake sprejete, razumete pozitivno. Imeti rad partnerja, prijatelja, sorodnika, pomeni ga sprejeti takšnega kot je, z napakami, pomanjkljivostmi, prednostmi in slabostmi. Če le v enem pogledu podvomimo, tudi ljubezen izgubi svoj pomen, okrne se zaupanje, načne se spoštovanje. Popolnost izgubi svojo moč,ne najdemo več notranjega miru, saj nas razjedajo vprašanja, pomisleki, nezadovoljstvo.

Že v sami osnovi družine je tak odnos, kjer se kot otrok učimo kaj pomeni sprejemati, kasneje tudi dajati. Starše sprejeti takšne kot so, jim zaupati, verjeti. Vsak starš želi svojemu otroku najboljše, ga želi obvarovati hudega. Stoji mu ob strani, ga tolaži, ko mu je hudo. Otroci morajo to znati ceniti in sprejemati to starševsko ljubezen in podporo. Vsak bo enkrat sam starš, ki bo imel spet iste naloge.

Vendar pa si vsak po svoje uredi življenje, ga sprejema po svojih merilih, željah. Življenje si moramo urediti tako, da ga bomo znali ceniti, saj je rezultat nas samih. Kar pa nas privede do spoznanja, da posledično cenimo in spoštujemo  tudi samega sebe. Ko nam to uspe, bomo znali ceniti in spoštovati tudi druge, jih sprejemati, bodriti, imeti radi. To se neprecenljive vrednote, katere ni možno kupiti,  ampak so v nas samih. Vpogled v nas, odkritje napak, sprejetje le teh  in priznanje, da se motimo, je velik korak k popolnosti. Ko si bomo sami priznali, takrat nas bodo tudi drugi sprejemali drugače, spoštovali. Moramo pa sprejeti tudi dejstvo, da vedno ne moramo biti vsem všeč a kljub vsemu moramo ostati zvesti sami sebi!