Vsak pride v naše življenje z določenim razlogom in točno takrat,ko je čas za to

Olja blogerji moji :)  te dni sem zelo zaposlena z delom za faks in učenjem, zato bloga v sredo ni bilo. Kljub temu pa brez pisanja ne morem, to je moj način izražanja. V tem se dobra in to je balzam za mojo dušo.

Naj se sliši še tako kruto vseh ljudi, ki bi si jih želeli imeti v svojem življenju pač  nimamo, nimamo zato, ker vsak, ki pride v naše življenje je tam z določenim razlogom. Nekateri, zato, da nas nekaj naučijo drugi, zato, da nas razjezijo, tretji, da nas ljubijo, četrti, da nam povedo kako smo posebesni in še in še. Ne moremo imeti koga bi si želeli. Imamo tiste ki jih potrebujemo. Tako je tudi prav!

Sama lahko povem,da sem v življenju  hvaležna za vse kar  imam. Tudi za tiste ljudi , ki so iz mojega življenja odkorakali, saj so mi s tem, ko so odšli dali vedeti koliko jim je v resnici mar zame in v resnici dali prostor tistim, ki si me zaslužijo. In še posebej hvaležna za tiste, ki so tukaj ob meni in so na tak ali drugačen način povezani z mano. Vsak dan me naučijo kaj novega o meni in mi dajejo vedeli, da nisem kar nekdo ampak sem njihova hči, sestra, prijateljica, zaupnica, sonček in še kaj.

Vsak od nas si želi v življenju nekoga, ki ga nima, a življenje dobro ve kdaj je čas, da nekdo pride in nenazadnje tudi gre iz njega. Razlogi za prihode in odhode so različni in imajo namen. Če ne poznate teh razlogov se ne sekirajte,življenje za vas hoče le najboljše, zato na vašo pot pošilja različne ljudi, ki vas iz dneva v dan učijo, tolažijo, nasmejejo, ljubijo, sovražijo.

Jaz se vsak večer zahvalim za vse ljudi, ki so okoli mene in vsak trenutek , ki sem ga preživela z njimi. Vsak posameznik je zame unikat in za vsakim od njih se skriva vsaj delček mene. Kot že velikokrat rečeno si namreč ljudi s katerimi se bomo obdali izbiramo sami na podlagi svojega karakterja. In sama zase lahko rečem da sem se obdala s čudovitimi ljudmi ob enem pa mi življenje na pot pošilja same zlate ljudi, ki jihne zamenjam za nič na svetu.

Nikoli se ne sekirajte za tiste, ki odidejo in nimajo časa za vas. Zapomnite si niso vas vredni. Kdor vas je vreden ga bo pot življenja sama pripeljala do vas ko bo čas za to . Nikoli ne prihitevajte časa in potem, ko neka oseba pride v vaše življenje bodite hvaležni za vsakega in vsak trenutk z njim.

Ko boste čez leta pogledali nazaj se boste z radostjo v srcu spominjali ljudi , ki so bili sonce vašega življenja, ki so vas bodrili, ko ste skoraj že obupali in z vami jokali, ko vam je bilo bilo hudo. Na stara leta le odprite album s slikami in na glas povejte kako hvalažni ste za življenje, ki ga živite in ljudi , ki so ob vas.

Ne bodimo omejenii in odvrzimo predsodke pa bo svet lepši

 Olja blogerji moji :).Te dni se pridno učim za kolokvija, ki me čakata v prihodnih tednih zato blogi niso pogosti, a nič strahu še vedno bom pisala in vedno sem v mislih z vami.

Ob večerih, ko po celem dnevu opravkov ležem v posteljo se kljub temu, da sem priznam zelo utrujena še vedno najde čas za razmišljanje. Moje razmišljanje o svetu, o tem kako in zakaj je svet tak kot je. O vsem kar se na svetu tako ali drugače dogaja ima pač svoje mnenje in zdi se mi prav, da je tako. Razmišljati pač moramo s svojo glavo.

Na živce mi gre kako je ta naš ljubi svet poln predsodkov in omejenosti v naših glavah jezi me koliko imajo nekateri za povedati o drugih,a v resnici ne znajo pomesti pred svojim pragom.Če bi vsak predno obsoja druge najprej pometel pred pragom bi imel zagotovo vedno dovolj dela.

Ljudje imamo navado, da brez kakršnega koli razloga obsojamo in s tem same sebe zelo omejujemo. Dandanes si ne upamo več drugače razmišljati, ker nas je strah, da bili zaradi tega bili izrinjeni iz družbe, a tako razmišljanje je zmotno.Vsak ima pravico do svojega  mnenja in pravico ga ima tudi izraziti.  Za nas je drugačen vsak, ki ima drugačen stil oblačenja, okus glasbe ali pa se rad druži drugačnimi ljudmi od večine.

Zadnje čase poslušam Lana zakaj se lepo oblačiš in zakaj se ličiš, če se prej pač nikoli nisi? Moj odgovor pa je vedno zato, ker želim biti urejena, samozavestna. A to, da sem na vozičku pomeni, da je pač prepovedano biti urejen? Ali je to nekaj čudnega? Tudi jaz sem samo človek iz mesa in krvi. In tudi , če sem na vozičku imam iste pravice kot vsi vi.

Če sprejmeno svet in ljudi v njem takšne kot so  bomo  naredili veliko uslugo sebi in drugim. Saj predsodki nikoli niso bili dobra motivacija niti niso  primesli prijateljev. Predsodki so namreč povod za sovraštvo ampak na svetu nismo zato, da bi sovražili. Na svetu smo zato, da se imamo radi. Ironično bi bilo mislili, da se bomo imeli med sabo vsi radi pa vendar je imeti rad tako lepo.

Naj se sliši še tako egoitično ampak povem vam vedno glejte, da boste srečni vi. Kajti, če boste srečni vi boste ižarevali posebno energijo, ki bo maglet za ljudi, ki si vas zaslužijo. Ob enem pa boste dali vedeti drugim, da vas opaske in predsodki, ki jih gojijo do vas ne ganejo in imate radi svoje življenje. Polagam vam na srce OSTANITE ZVESTI SEBI!

Posebna sem pa kaj, to sem jaz

Olja blogerji moji :) na faksu imam prost dan, ure dela in učenja za faks so za mano, zunaj pa sta se megla in rahel dež   odločila, da  bom današji dan pač preživela noter. To je kot nalašč dan za nov blog. V glavi se mi non stop porajajo misli o meni sami, non stop vprašanja zakaj sem se nekaj odločila kot sem se, zakaj rada delam določene  stvari in vedno znova dobim enak odgovor,ker to si ti posebna ,a to si ti.

To kar mene kot osebo predstaavlja navzven je moj " najboljši prijatelj vožiček, ki me spremlja na vseh poteh. Ni pa to edina posebnost, ki me dela tako posebno in neponovljivo kot sem.

Sem oseba, ki ima rada stvari splanirane naprej, da ne pride do neprijetnih situacij, da bi mi zmankalo časa za vse stvari, ki jih moram narediti. Oganizacija sploh zdaj, ko sem v Ljubljani in morem sama razpolagati s svojim časom in denarjem je del mojega vsakdana in mi pride še kako prav.

A veste kaj je zame največja spostitev? Glede na to, da sem tako mlada bi si morda mislili, da so moja najboljša spostitev petkove večerne  zabave in popivanje pa ni res. Najboljša sprostitev zame je takrat, ko sedem na konjski hrbet, ne razmišljam nič in preprosto uživam.

Sem odločna oseba z močnim karakterjem.  Tako je, ko si Lana nekaj zabije v glavo bo tako dolgo vztrajala dokler ji ne uspe pa če bo mogla zato pljuvati kri.  Vedno se znam postaviti zase in vedno želim priti resnici do dna.

Če bi me prosili, da naj sama sebe opišem v 5 besedah bi izbrala naslednje: glasba, šport, kava konji, pozitiva. Tako vse to so stvari brez katerih moje življenje ne bi bilo takšno kot je. Glasba se vrti noč in dan, ko je na sporedu kakšna tekma navijam, da skoraj glas spustim. Kava je pr meni na sporedu vsaj 3x na dan, najraje pa jo spijem v dobri družbi. Konji so tista bitja k katerim se zatečem, ko rabim mir in svobodo. Pozitiva pa je tista stvar ki me drži po konju.

Skoraj nikoli nisem slabe volje in v ljudeh iščem dobro. Da sem jaz kdaj slabe volje mora biti pa nekaj hudo narobe.  Se spašujete zakaj mojega obraza nasmeh nikoli ne zapusti? Ker preprosto uživam svoje življenje. Prepričana sem, da sem na svetu za to, da ljudi spravljam v dobro voljo. Sem tudi oseba, ki želi v ljudeh odkriti dobro. V vsakem od nas se namreč skriva kanček dobrega le če želimo to odkriti.

 Sem zelo čustvena oseba. To ne pomeni zgolj, da skos jokam ampak tudi, da se hitro razveselim in da sem zelo ganjena, ko me kdo preseneti z majhnimi rečmi, ki jih ne more kupiti noben denar.

No tako to sem jaz tako samosvoja in posebna. A kljub vsemu JAZ! trudim se biti najboljša verzija sebe in ne igram svoje osebnosti. Taka kot sem pač sem. Kdor bo v meni prepoznal zaveznico in dobro dušo bom vesela in se bom rade volje družila z njim in mu posvetila tudi delček svojega dragocenega časa. Ostalim pa želim vse dobro na njigovi življenjski poti in naj se imajo lepo. V mojem življenju pač prostora  za negativce in ljudi, ki mi želijo škoditi.

Draga moja starša hvala vama za vse

Olja blogerji moji :D Te dni sem zelo čustveno razpoložena in ob enem hvaležna za vse kar me obdaja.Hvaležna za vse, kar mi je uspelo in vse ljudi, ki mi jih je namenilo življenje.Odločila sem da bom današnji post posvetila človekoma, ki sta mi življenje dala- mojima staršema.

Edina stvar, ki si je v življenju ne moremo izbrati je družina. V neko družino se rodimo z določenim razlogom. Jaz verjamem, da je razlog v tem, da se družinski člani drug od drugega nekaj naučimo.Da smo drug drugemu učitelji. Družina je tisto nekaj kar nam je bilo dano za vse življenje. Prav je, da jo spoštujemo in si vzamemo čas zanjo. Kajti čas z družino je čas z ljudmi, ki so ob tebi vse življenje. S tabo grejo skozi dni zalosti in trpljenja pa tudi skozi dni nepopisne sreče in veselja.

Res je , da sem še mlada in trenutno v burnem obdobju, ko mi gre vse pošteno na živce,  ko sem čustveno nestabilna in zelo jokava. Mladost je pač polna vzponov in padcev. Mladost je zato tudi polna majših kofliktov s starši. To je pač del odraščanja in lagala bi se vam, če bi vam rekla, da pri meni teh konfliktov ni bilo. Seveda so bili in še vedno so. A kljub vsemu vem da mi brez podpore staršev v življenju marsikaj ne bi uspelo. In vem,  da je z mano velikokrat zelo težko, saj se v meni skriva zelo odločen karakter in borbenost. A moja starša sta vedno našla način kako me okrotiti, kako z mene zvabiti tisto nežno plat, ki se skriva v meni, a jo le redki vidijo.  Za vse to sem jima zdaj, ko sem sem stopila na pot samostojnosti izjemno hvaležna. Iskreno ju spoštujem in ju ne bi zamenjala za nič na svetu. Vem, da tudi ko sta bila kdaj jezna name, da sta to počela zato, ker sta mi in mi še vedno želita le vse najboljše, je pa res, da se tega zavedam šele zadnjih nekaj let.  A bolje se zavedati nekaj let bolj pozno kot pa nikoli.

Zdaj, ko si počasi utiram svojo pot v življenju mi vsi nasveti, ki sem jih kadarkoli dobila od niju pa so se mi zdeli tako brez pomena pridejo še kako prav. Vedno znova se rada vrnem domov in jima rečem hvala za vse, kar sta mi dala in ju objamem. Mami je še vedno tista, ki mi pravi Lana dvakrat premisli predno se odločiš. Ati pa je seveda kot vsi očetje zelo zaščitniški in  mi pravi ne zaupaj vsakemu. Od vsakega izmed niju sem podedovala določene lasnosti, ki me prestavljajo. Zdaj me boste pa uprašali komu sem vizoalno podobna a ne? Ne vem. Ljudje okoli mene pravijo, da sem izrezana mama, jaz pa pravim, da sem podobna sama sebi.

Moja starša ne znam opisati z besedami kako zelo srečna sem da ju imam, dala sta mi tisto najboljše kar lahko dobis od staršev- vrednote vzgojila sta me v odgovorno in srčno osebo, ki si upa na glas povedati kaj misli zaradi niju bom šla z dvignjeno glavo v svet in se znala postaviti zase draga starša rada vaju imam do nebes in nazaj  hvala vama za vse!

Moje sanje so tako majhne, a tako velike

Olja blogerji moji : ) te dni mi je malo ponagajalo zdravlje, a sem kljub temu pridno delala za faks, ko pa sem to delo naredila je sledilo prijetnejše- razmišljanje in pisanje. Danes se bom doknila sanj.  Prepričana sem  , da ima vsak izmed nas sanje. Velike in majnne. Odkrite in skrite. Sanje, ki se tičejo z zgolj nas in sanje, ki jih imamo zato, da bi pomagali svetu.

Kaj so sanje? Kaj je vaš odgovor na  to vprašanje? No, da vam povem moje mišljenje o tej temi. Sanje so pomoje nekaj kar si zelim neke predstave o tem kakšni bi morali biti mi, naše življenje in svet okoli nas.  Pa smo se kdaj vprašali kaj smo za svoje sanje pripravljeni storiti? Zakaj mismo pri uresničevanju sanj pripravljeni prehoditi visoko trnje in se boriti? Zakaj obupamo? Ker se bojimo odziva okolice in da bi napel ugled. To kar počnemo je narobe! Kakeršnekoli so naše sanje moramo nareti vse jih urešničimo

Ljudje vse prepogosto sanjamo o tem in onem. Kako bi imeli najboljši avto, veliko hišo, debelo denarnico, pridne otroke, popolnega partnerja, ugledne prijatelje in ubogljive štirinožne prijatelje. To so res sanje, ki so velike in le redkim dosegljive. Pa tudi tistem, ki so je vprašanje koliko lastnega truda so vložili v to kar imajo. Povem vam raje imam manj pa vem da sem v to kar imam vložila lastno delo in trud. No to so sanje velike večine ljudi v današnjem svetu. Zakaj bi radi toliko imeli, če pa še z malim niso zadovoljni? Če nič kar imajo znajo ceniti? Vam jaz povem? Ker jim je bilo vedno vse na krožniku dano in se za nič niso rabili truditi. 

No moje sanje so nekoliko drugačne od vaših veste kaj si jaz želim in o čem sanjam? O razumevanju, ljubezni , komunikaciji med ljudmi, in nehitenju v svetu. Želim si tudi, da otroci po svetu ne bi bili lačni. Mar je to preveč?  Mar so moje sanje tako nedosegljive? Mar nam je res tako vseeno za svet in državo v kateri živimo? Mar ljudje res mislimo, da je ugled v družbi pomemben? Mar nam bo to prineslo srečo? Jaz mislim da ne! Noben ugled in noben denar nas ne postaviti visoko v družbi čeprav zadnja leta ljudje drug drugemu dajemo vtis, da bomo zaželjeni samo, če bomo imeli denar in vpliv. Dobenih sanj pa ne dobimo brez moči, da bi jih uresničili. Zato vam plagam na srce sanjajte in si postavljate visoke cilje.

Nek mislec je rekel, da nič ne pomagajo vse dipome sveta, srce na pravemu mestu in tu mu pritrdim. Kaj ti bo denar, če človeku ne znaš zaželeti dober dan. Moje sanje so tako majhne, a tako velike za ta naš svet. Marsikdo mi pravi : tvoje sanje so tako resnične in skromne, a bojim se da težko dosegljive. Veste kaj pa pravim jaz? Samo nikoli ne smemo obupati. V današnjem času se res zdi da so moje sanje tako zelo nedosegljive, a verjamem da nisem edina, ki razmišljam in da se bo nekoč našel človek, ki bo te stvari znal povedati na glas in sanjam o ugledu, lepem avtu  in popolni postavi narediti konec. Jaz prav nestrpno čakam ta dan. To bo dan rasvetljenja. 

Ljubim svoje življenje- stavek, ki gre ljudem pošteno na živce

Olja blogerji moji :) Današnji dan, dan spomina na mrtve me je spodbudil k razmišljanju o življenju in njegovi minljivosti. Danes si jutri te lahko ni več. Življenja ne smemo jemati kot nekaj samoumevnega. V življenju moramo najdi ravnovesje med delom in zabavo.

Skozi življenje ljudi spremljajo take in drugačne usode. Eni se udajo v njih in obupajo, drugi jim kažemo zobe in se borimo. Eni trdo delajo in pri tem pozabijo na zabavo kar ni nujno vedno slabo, a kaj kmalu se to nekje začne poznati. Drugi pa pridno in zagreto delamo ,a si  ob tem tudi vzamemo čas za ljudi, ki jih imamo radi in zabavo. Življenje je treba živeti prez pretiranega razmišljanja o tem kako je najbolje, da živimo. Vsak človek je zase svet in vsak ima svoje predstave o tem kako naj bi živel. Prepričana sem, da, če zdaj izberem naključne ljudi in jih vprašam kako bi morali živeti mi bo vsak podal svoj odgovor za katerega meni, da je pravi. Tako je tudi prav, saj namreč imamo ljudje v našem življenju vsak svoje potrebe in želje, ki jih želimo uresnčiti.

Skozi popotovanje, ki mu pravimo življenje srečujemo mnoge ljudi. Eni postanejo naši prijatelji, partnerji, sosedi, drugi le bežni znanci, tretjim pa predstavljamo večne tekmece. Toliko stvari se nam dogodi tekom življenja, da bi težko rekla, da nam je kdaj dolčas. Skozi preizkušnje, ki nam jih nudi življenje se učimo, rastemo, pademo, se poberemo, se zaljubimo,včasih obupamo, vstrajamo, jočemo , smo šibki in postanemo močni. Na tej poti pa spoznamo tudi ljudi, so vredni našega truda in časa pa tudi tiste katere ni vredno izgubljati besed in  ne solza. Življenje je pač učitelj, vsak dan. Živimo, da se učimo, spoznamo sebe in okolico.

Ne maram ljudi, ki se v življenju  opravičujejo za svoja dejanja. Nič nimam proti , če se ljudje opravičimo, ko smo nekomu strorili krivico, to počnem tudi jaz. Ne maram pa ljudi, ki se opravičujejo za to kako živijo. Vsak živi po svoje in kot se mu zdi najbolj prav in za to se mu ni treba opravičevati. Ljudje bodo tako ali  tako vedno našli nekaj kar jim ne bo prav. Pustite jim kost, da jo glodajo in se jim smejte to jih bo najbolj prizadelo. Ko bodo videli, da vas nič ne gane pa vas bodo nehali zbadati. In ne pozabite uživati življenja.

Jaz sem znana po tem , da vedno pravim, da ljubim svoje življenje. Ljudem gre to pošteno v nos, saj pravijo, da ljudje,ki so se rodilli s enako ali podobno usodo kot jaz pač ne morejo uživati življenja, saj se morejo neprestano boriti za obstanek . NI RES! Življenje uživaš toliko koliko si sam dovoliš in tukaj ti do živega ne more nobena usoda. Sama verjamem, da sem se rodila s posebnim poslanstvom in da mi je zaradi tega predpisana tudi takšna usoda. Staršema sem neizmerno hvaležna , da sta mi dala življenje. Čisto nič v svojem življenju ne bi spremenila. Za čisto nič kar sem naredila mi ni žal in vse bi še enkrat naredila isto, ker vem da ima vse svoj namen. In še enkrat vam na glas brez sramu in s polno mero zavedanja povem LJUBIM SVOJE ŽIVLJENJE kakeršnokoli že je. Pa vi? Imate radi svoje življenje?