Draga moja starša hvala vama za vse

Olja blogerji moji :D Te dni sem zelo čustveno razpoložena in ob enem hvaležna za vse kar me obdaja.Hvaležna za vse, kar mi je uspelo in vse ljudi, ki mi jih je namenilo življenje.Odločila sem da bom današnji post posvetila človekoma, ki sta mi življenje dala- mojima staršema.

Edina stvar, ki si je v življenju ne moremo izbrati je družina. V neko družino se rodimo z določenim razlogom. Jaz verjamem, da je razlog v tem, da se družinski člani drug od drugega nekaj naučimo.Da smo drug drugemu učitelji. Družina je tisto nekaj kar nam je bilo dano za vse življenje. Prav je, da jo spoštujemo in si vzamemo čas zanjo. Kajti čas z družino je čas z ljudmi, ki so ob tebi vse življenje. S tabo grejo skozi dni zalosti in trpljenja pa tudi skozi dni nepopisne sreče in veselja.

Res je , da sem še mlada in trenutno v burnem obdobju, ko mi gre vse pošteno na živce,  ko sem čustveno nestabilna in zelo jokava. Mladost je pač polna vzponov in padcev. Mladost je zato tudi polna majših kofliktov s starši. To je pač del odraščanja in lagala bi se vam, če bi vam rekla, da pri meni teh konfliktov ni bilo. Seveda so bili in še vedno so. A kljub vsemu vem da mi brez podpore staršev v življenju marsikaj ne bi uspelo. In vem,  da je z mano velikokrat zelo težko, saj se v meni skriva zelo odločen karakter in borbenost. A moja starša sta vedno našla način kako me okrotiti, kako z mene zvabiti tisto nežno plat, ki se skriva v meni, a jo le redki vidijo.  Za vse to sem jima zdaj, ko sem sem stopila na pot samostojnosti izjemno hvaležna. Iskreno ju spoštujem in ju ne bi zamenjala za nič na svetu. Vem, da tudi ko sta bila kdaj jezna name, da sta to počela zato, ker sta mi in mi še vedno želita le vse najboljše, je pa res, da se tega zavedam šele zadnjih nekaj let.  A bolje se zavedati nekaj let bolj pozno kot pa nikoli.

Zdaj, ko si počasi utiram svojo pot v življenju mi vsi nasveti, ki sem jih kadarkoli dobila od niju pa so se mi zdeli tako brez pomena pridejo še kako prav. Vedno znova se rada vrnem domov in jima rečem hvala za vse, kar sta mi dala in ju objamem. Mami je še vedno tista, ki mi pravi Lana dvakrat premisli predno se odločiš. Ati pa je seveda kot vsi očetje zelo zaščitniški in  mi pravi ne zaupaj vsakemu. Od vsakega izmed niju sem podedovala določene lasnosti, ki me prestavljajo. Zdaj me boste pa uprašali komu sem vizoalno podobna a ne? Ne vem. Ljudje okoli mene pravijo, da sem izrezana mama, jaz pa pravim, da sem podobna sama sebi.

Moja starša ne znam opisati z besedami kako zelo srečna sem da ju imam, dala sta mi tisto najboljše kar lahko dobis od staršev- vrednote vzgojila sta me v odgovorno in srčno osebo, ki si upa na glas povedati kaj misli zaradi niju bom šla z dvignjeno glavo v svet in se znala postaviti zase draga starša rada vaju imam do nebes in nazaj  hvala vama za vse!