Ne želimo pomilovanja, želimo biti slišani in opaženi

Olja blogerji moji ;) poletje se bliža koncu, kratke hlače bomo kmalu zamenjali z puloverji in vetrokami. A vsak letni čas ima svoj čar.

Ljudje smo si zelo različni. Eni plešasti drugi z lasmi, eni močni, drugi krkhi, eni debeli, drugi suhi, eni z očali in z zobnim aparatom, drugi brez. Eni so črne ali rumene polti, drugi smo belci. Vsak od nas je v svoji nepopolnosti popoln. Vsak od nas je unikat. 

Ljudje smo razumska bitja in razumemo razlike med nami pa še vseeno prihaja do stereotipov, pomilovanj in občutka manj vrednosti. Temu moramo narediti konec! Vsi ljudje smo samo ljudje krvi pod kožo ne glede na to ali je na prvi pogled z nami vse tako kot mora biti, ali za premikanje rabimo invalidski voziček, belo palico ali nam celo zaradi nesreče manjka kakšen ud. 

Sama sem na začetku življenja "dobila oznako", ki me bo spremljala skozi moje celotno potovanje, ki se mu reče življenje. Sem oseba z posebnimi potrebami. Posebne potrebe imajo morda nekoliko negativno konotacijo, ker imamo vsi ljudje potrebe. Morda bi sebe poimenovala kot osebo,  ki morda rabi malo več fizične pomoči od drugih ljudi nič drugega. Biti na vozičku danes danes ni nič nenavadnega! Za svoje gibanje pač rabim invaliski  voziček pa kaj zato! Zato nisem " nenormalna".  Ne vem zakaj se nekaterim zdi , da smo ljudje, ki nam ovire v življenju pomaga premagovati voziček nesposobni in nič ne zmoremo sami.Delamo lahko večinoma vse kot vsi drugi le, da moramo v nekaj vložiti več truda. 

Osebe, ki rabimo malo več fizične pomoči od drugih ne maramo pomilovanja, nismo kužni in ni nalezljivo. Smo ljudje, ki imamo čustva, slab dan, občutimo jezo in žalost. Ljubimo in smo ljubjeni. Želimo in zaslužimo si biti le opaženi in slišani. Ni nas težko razumeti, samo slišati nas je treba. 

Moja odprtost in srčnost sta na pot mojega življenja postavila čudovite ljudi

Olja blogerji moji :) z malo pavze se vam spet oglašam. V času, ko me ni bilo mogoče brati sem imela veliko opravkov prevsem pa sem morala nekaj svari predelati s sabo. Kako ste pa vi?

Starša sta mi vedno govorila: Lana do drugih bodi taka kot želiš, da so oni do tebe in če sem kaj vzela resno je to zagotovo to. Staršema sem res hvalažna za vzgojo, ki sta mi jo dala tudi zaradi vzgoje sem danes sem. vedno bom mnenja, da nas vzoja oblikuje v ljudi kakeršni smo kot odrastemo. Tako da tu imam res srečo. Vzgojena sem bila v duhu poštenja in srčnostosti.

Vem, da je moj kakakter nekaj posebnega in da vsem pač ne morem in ne želim biti všeč. Namreč tudi sama imam neko vizijo kakšen naj bi bil človek ki bo v moji družbi. Res je veliko govorim a nikoli nisem in nimam namena nikogar žaliti. Res je, da je teža mojega karakrja mnoge zmotila in so se zato umaknili a pravi prijatelji so ostali in to je nenazadnje vse kar šteje. Sem zvedava vedoželjna in uporniška

Zaradi svoje odprtosti se gibljem res v šiokem krogu ljudi. Za prav vse sem izjemno hvaležna in za prav vsakega vem, da je tu z določim razlogom. Zaradi svoje veseljaške duše in nemirnega duha se le steška zadržim doma življenje na pot postavilo tudi določene znane ljudi. Najbolj sem vesela prijateljevanja z Poskočnimi  muzikanti in tega, da sem se imela čast objeti iz  Mariem Rothom. hvala vam dragi moji glasbeni prijatelji, ki  si na vsakem vašem nastopu vzamete nekaj trenutkov le zame, me prijazno ogovorite in poklonite objem.  Ne ne hvalim se, samo želim povedati, da je vredno biti dober in komukativen, saj ti to da se predstavljaš za nekaj kar nisi definitivno ne bo prineslo nič doberga.

Seveda na tem mestu ne smem pozabit reči hvala družini, ožjim prijateljem in vsem, ki v meni prepoznate pozitivo, predanost in srčnost, tistim ki me ne marate pa sporočam, da se ne bom spemenila in da vam želim res vso srečo v življenju.

Svet skozi moje oči

olja blogerji moji :) zunaj je neznostno vroče, zato sem v svoji sobi pijem limonado in pišem tale blog :)
Kako jaz gledam na svet svoje drugačne prespektive kaj mi veliko pomeni, kaj me jezi vse to so vprašanja na katera bom odgovorila s pomočjo današnjega bloga.
Moram povedati, da sem tiste vrste čovek, ki opazuje , opazuje in si na podlagi videnega usvari mnenje o svetu in ljudeh nasploh. Sem človek dejanj in če nekaj obljubim bom naredila vse kar je v moji moči, da se bo nekaj izpolnilo. 

Biti bogat ,vpliven, imeti pridne otoke, lepo ženo, hiško z bazenom, veliko prijateljev vse to so sanje zdravih ljudi, a bolan ima le eno biti zdrav in čim manj odvisen od tuje pomoči. Med tem , ko je nekomu samoumno , da gre vsako jutro na sprehod s psom drugemu ni samoumno, da sam naredi zgolj en sam korak.. Zato vam polagam na srce bodite srečni, da ste zdravi,kajti ,ko imate zdravje imate VSE!

Imam to srečo, da sem res obkožena s čudovitimi, srčnimi ljudi, ki  mi pomagajo skozi vsakdan, saj mi največ v življenju  pomeni prav to da se počutim sprejeto in lahko rečem le iskena hvala vsem tistim , ki ste me vzeli za svojo.  Tiste , ki mi želijo škoditi probam v veliki meri čimprej odsloviti.

Kava, konji, dobri prijatelji in zmožnost zrelega razmišljanja to so moji atudi za srečno življenje.  Brez tega moje življenje ne bilo kar je. Tako zelo rada se počutim svobodno, zato včasih kar brez razloga pobegnem nekam  v naravo in užavam v tišini.


Jezi, me  ker vas veliko jamra. No, saj imam tudi sama kdaj slab dan in pojamram načeloma pa iz vsake situacije potegnem dobro. Jamramo pa ponavadi zaradi totalno banalnih stvari, ki nimajo pomena za življenje. Valjenje krivde na druge joj kako me to jezi. Si kriv? Priznaj! resnica je kraljica!

Zakaj nočemo pomagati sočloveku? Zakaj ne znamo biti dobri? Jaz bom vedno trdila,  da je vse odvisno od vzgoje. A veste kako neopisno lep občutek je  nekomu polepšati dan samo z nasmehom ali pa starejši gospe odstopiti sedež na avtobusu.

 Jaz recimo ne morem peš na Donačko ali voziti avta pa sem navkljub vsemu iz tega potegnila le dobro. Morda ne morem hoditi lahko pa pišem in na ta način izrazim sebe, svoja čustva morda sem to dobila kot dar, da sem lahko navdih vam.

Pozitivno skozi življenje. Življenje je nekaj najlepšega kar vam je bilo podarjeno. Izkoristitega ga. Bodite dobri ljudje, pomagajte, sprašujte. Življenje vam bo dobroto 2x vrnilo <3

Bojim se ljubiti! Zakaj?

Olja blogerji moji ;) Odločila sem javno spregovoriti o temi, ki že nekaj časa moji glavi ne da miru prevsem pa je tema, ki je zelo osebna in pač vem vas je še veliko v taki situaciji pa si ne upate govoriti o tem. No, jaz bom ker vem, bom tako pomagala ne samo sebi ampak morda tudi komu med vami.

Ljubezen. Čarobna beseda. Dvojina. Romantika. Na vse to pomislim, ko razmišljam o ljubezni. Vse se sliši tako lepo pa vendar včasih ni. 

Sama sem tiste vrste ženska, ki se na vse ljudi zelo hitro navežem. Potem pa velikokrat trpim ravno jaz. V meni počiva dovolj ljubezni za vse ljudi tega sveta. A ne malokrat zaradi cele situacije skrijem svoja čustva. Kar ni prav!  

Pa vseeno se bojim ljubiti? Zakaj? Zaradi okolice? Grdih jezikov? Ne! Nekaj vam morem priznati. Moj vzrok zakaj se bojim ljubiti se skriva za preteklmi izkušnjami. Imeti rad pač ni muha enodnevnica. Nekoga ne moreš imeti rad en dan, potem paa postane vseeno. To preprosto ni ljubezen. Ljubezen  je sprejemanje, kompromisi in prilaganje. Vsak, ki gre v odnos z osebo kot sem jaz je vsaj delno soočen s tem kaj bo moral pomagati, narediti. To da sem v položaju v kakšnem sem ne pomeni, da čisto nič ne naredim sama. Če parner mojega stanja ne more ali noče sprejeti naj mi raje to pove preden se navežem nanj. Vem, da živeti z osebo kot sem jaz ni lahko ampak se da. 

Morda nimam popolne postave obraza im popolnih sposobnosti ampak vem pa, da imam nekaj česar nima vsaka imam srce, ki ga čuvam nekoga posebnega.

Vem pa da bo nekega dne v moje življenje prišel nekdo ki ve kaj pomeni imeti rad, nekdo, ki ga ne bo strah iti skozi vsak dan z mano. Nekdo, ki me bo spoštoval in nekdo, ki se me ne bo trudil spremeniti. 

Nauk moje zgodbe: Ne izgubi upanja nekoč  bo prišel tudi tvoj dan! Vam pa polagam na srce, če ste zaljubljeni to priznajte! Ljubezen je nekaj najlepšega na tem svetu!
 

Intervju z NINO WABRO JAKIČ- Žensko, ki ji je življenje dalo kar nekaj zaušnič, a ljubi življenje

Olja blogerji moji :)  za današnji blog sem k sodelovanju povabila Nino Wabro jakič, osebo ki se po avtomobilski nesreči skozi življenje prav tako kot jaz vozi, prebolela je raka in  še mnogo več preizkušenj ji je nasulo življenje, a ga vseeno ljubi. Meni osebno je velik vzor! NIČ na tem svetu ni samoumevno, a neskočno lepo je živeti <3

1.       Pozdravljena  Nina. V treh stavkih se nam predstavi, kdo je Nina ?

Nina je ena taka zelo negotova deklica, ki čisto premalo verjame vase, čeprav si je že večkrat dokazala, da odločno zagrize v katerikoli zalogaj, ki ji ga življenje servira. Štirideset let, precej fino začinjenih preizkušenj in otrok so osnovni trije gradniki, zaradi katerih ta negotova deklica počasi le zori v bolj odločno žensko. Dve želji še imam na svojem bucket listu: velikooo potovanj in konoba oziroma beach-bar na kakem Jadranskem otočku :)

2.       Doživela si prometno nesrečo, ki te je prikovala na invalidski vožiček povej nam kaj več o njej.

O nesreči težko kar koli povem, ker se je ne spomnim. Vem samo, da sem letela s ceste na štajerski avtocesti. Povedali pa so mi, da je bila prva informacija s kraja nesreče, da gre za nesrečo s smrtnim izidom. Menda je zdravnik reševalec opazil nek mali znakec življenja in me pripeljal nazaj v ta svet. Življenje tako dolgujem njemu in dobremu tujcu, ki je vozil za menoj in opazil, da sem zletela s ceste, in poklical reševalce. Napovedi niso bile ravno sončne, ampak smo se s krasnim osebjem celjske bolnišnice vsi skupaj res z vsemi silami borili, da sem tu v tako dobrem izidu :)

3.       Si zelo pozitvna oseba od kod ti toliko volje življenja?

V resnici se mi takšna vprašanja zdijo po svoje hecna. Se mi zdi, da je v človeški naravi to, da si skušaš življenje naredit čim lepše, svetlo, pisano... Če tiščiš glavo v pesek in se smiliš samemu sebi, se gotovo ne moreš počutit dobro. Saj nisem vedno nasmejana in dobrovoljna. Veliko stvari me jezi, mi kdaj jemlje pogum, velikokrat sem tudi žalostna, ampak to je pač življenje. Če se preveč smilim sama sebi, ponavadi zato ker pozabim, da čisto nič ni samoumevno, se zrinem ven in samopomilovanja tako, da se spomnim, kaj vse spet in še vedno lahko počnem, ker so se v tistih mesecih po nesreči dobre sile obrnile v mojo smer. Življenje mi je res prisolilo nekaj krepkih zaušnic, mi je pa namenilo tudi nekaj resničnih čudežev in čarovnij. In če potegnem črto, še vedno mislim, da sem v tem življenju v dobrem plusu :)

4.       Kako si spoznala  Gala?

Z Galom imava skupnega prijatelja, ki sem ga spoznala na Soči. Spomladi 2011 sem še hodila na terapije na Soči in en dan sem si želela pred terapijo privoščit še cigareto, pa je preveč pihalo, da bi si jo lahko prižgala. Ravno takrat sta Gal in najin prijatelj sedela zunaj na kavi in Gal je rešil situacijo s prižiganjem :)

5.       Si tudi mamica simpatičnemu Leu. Kako si reagirala ,ko si izvedela, da si noseča? Si imela v nosečnosti kakšne težave glede na  to, da se pač ne moreš gibati kot bi si želela? 

Z Galom sva si dlje časa že želela otroka, pa se mi je zdelo praktično nemogoče, da bi nama uspelo. Sva pa že konkretno načrtovala umetno oploditev. Tisti dan v septembru sem se odpravila na pregled k svojemu ginekologu, saj sem imela na jajčniku večjo cisto in smo želeli najprej to poštimat, da bi potem lažje zanosila. Ko mi je ginekolog delal ultrazvok, sem takoj opazila belo pikico v maternici, veliko kot buckina glavica. Takoj mi je bilo jasno, da je pred tem še nikoli nisem videla. Vsi trije smo utihnili, z Galom sva se spogledala in zdi se mi, da sem v trenutku vedela, da sem noseča. Se pa nisem upala veselit. Več kot dve uri sva čakala še na izvid krvi, ki bi to potrdil. In je ;) Bila sem zmedena, prestrašena in hkrati srečna do vesolja in nazaj.

Nosečnost je bila eno najlepših obdobij. Hitro sem šla na bolniško, ker nihče ni vedel, kaj pričakovati pri moji višini poškodbe. Gal je priskrbel knjigo s primeri nosečnosti pri različnih oblikah invalidnosti. Naštudirala sem možne zaplete, ki jih je bilo precej, in si sestavila tim zdravnikov z vseh področij, kjer bi se lahko zapletlo. Pričakovali smo celo, da bom zadnje mesece dihala s pomočjo dihalne naprave, da bom dobila preležalnine … Če bi dobila popadke, bi moje telo lahko odreagiralo tako, da bi bilo usodno za oba, zame in za Lea. Zato sem bila zadnji mesec kar v porodnišnici, kjer so me res natančno spremljali. No, kljub vsem pripravam in skrbem, je nosečnost minevala najlepše in prav nobenega zapleta ni bilo. Uživala sem neskončno in se posvečala kepici, ki je rasla v meni.

6.       Z  Galom sta oba vožičkarja kako s tem spopada Leo? Vama veliko pomaga?

Leo veliko sprašuje, kaj se je zgodilo, da sem na vozičku, in razmišlja o tem, zakaj nekam ne moremo, ker recimo ni klančine. Na primer na stolp Ljubljanskega gradu :) Sicer pa težav s tem nima, saj naju pozna samo v kolesasti različici  :) Ja, pomaga pa neskončno rad. Že odkar je dovolj razumel, mora veliko narediti sam. Pospravlja za sabo, če mi kaj pade in ne morem pobrati, mi on pobere, poda mi stvari, ki jih ne dosežem, če mi je kaj previsoko, mi spleza v naročje ali na stol in mi pomaga doseči, v trgovini vleče nakupovalno košaro na kolesih, zlaga stvari na tekoči trak… Strašno rad pomaga, že samo če sliši besedo »pomagat«, kar zastriže z ušesi in je potem tako ponosen nase  :) Nekoč me je celo rešil, ko sem se zataknila z vozičkom v razpoko in se sama nisem mogla potegnit ven!

 

7.       Kako se ti zdi, da smo Slovenci še vedno zelo streotipen narod kar se tiče invalidnosti ali kakeršnekoli drugačnosti?

Stereotipni smo toliko kot do vsake druge neobičajne, neznane situacije. Bolj se ne znamo obnašat, v smislu, da nam je neprijetno, ker ne vemo, kaj in kako. Odraslim je nerodno, če otrok preveč na glas vpraša, zakaj je tetica na vozičku in potem pogosto dajejo tako banalne odgovore :) Ljudem je pač v naravi, da se raje ognimo situacijam, ki so nam neprijetne. In neprijetno je v resnici vse, kar sega iz naše osebne cone udobja. Česar ne razumemo, tega nas je strah. Prav zato znanje, informacije, razumevanje in vse, kar nam določeno situacijo približa, dela velike razlike in nas oddaljuje od predsodkov.  Moram pa reči, da sem sama mogoče naletela ne neugodno situacijo manjkrat kot je prstov na eni roki. Mislim, da zasluge za čudne situacije prispevamo tudi invalidi sami. Predvsem naša naloga je, da izobražujemo, da pokažemo, da nismo tako zelo drugačni in sčasoma ostali vozičkov praktično ne opazijo več.

8.       Kako  se ti spodaš z ovirami, ki so na tvoji poti vsak dan?

Z iznajdljivostjo, kreativo, včasih s črnim humorjem in predvsem mojimi ljudmi, ki mi olajšujejo »tek« čez ovire.

9.       Kaj rada počneš v svojem prostem času?

Poleg moje družinice, ki je absolutno na prvem mestu pred vsem, se najde še nekaj mojih cukrčkov. Obožujem kolo, na njem se počutim čisto svobodno in samostojno, predvsem pa mi omogoča samoto, ki jo tako zelo pogrešam, saj večino časa rabim ljudi okoli sebe. Ples na vozičkih je tudi ena od ljubezni. Uh, strastna sem do potovanj! Tega ni nikoli dovolj. Rada gledam dobre nanizanke. Sprehod po mestu in kava v dobri družbi, sta tudi na listi mojih užitkov.

10.   Kaj želiš za koncec sporočiti bralcem mojega bloga?

Življenje je lahko lepo, ne glede na to, v kakšni obliki se izcimi. Včasih nas pošteno prestavi in takrat brezkončno pogledovanje po prejšnjem življenju in rinjenje z glavo skozi zid nič ne pomagata. Še več, oropata te lahko možnosti za nove čarovnije. Veliki pretresi oziroma strašljive spremembe ti v resnici lahko ogromno dajo, saj skoznje zoriš in rasteš v širine in globine, za katere sploh nisi vedel, da obstajajo. In prav vsi smo opremljeni z dovolj moči in poguma, da gremo preko vsega, kar nas tako zelo plaši. Zato je vedno treba jemati samo dan za dnem ali trenutek za trenutkom, ne stegovat vratu, da bi videli predaleč naprej ali nazaj, saj tako hitro lahko izgubimo pogum. Zato korak za korakom ali obrat za obratom, kakor koli pač je J Če se poslušamo, če si upamo, če zaupamo sebi in si dovolimo pomagati, lahko premikamo gore. Življenje se ponavadi ne obrača tako, kot načrtujemo, ampak človek ima neverjetno zmožnost prilagajanja. Samo sprejeti moramo, odpustiti, si dovoliti vso paleto čustev, nato pa pogoltnit slino in it naprej. Vredno je!

Nina je bojevnica, izbojevala življenje, premala raka in življenje ji je naložilo še veliko drugih "sladkorčkov", ki ji bogatijo to potovanje, a pravi ga ga ljubi.  Smisel njenega življenja sta mož Gal in simpatični sinček Leo. Zame pa je ona velik vzor! Ko sem slabe volje se vedno spomnim nanjo in njeno bojevitost in skoraj vedno nasmejan obraz. Nina hvala ker si <3