Bojim se ljubiti! Zakaj?

Olja blogerji moji ;) Odločila sem javno spregovoriti o temi, ki že nekaj časa moji glavi ne da miru prevsem pa je tema, ki je zelo osebna in pač vem vas je še veliko v taki situaciji pa si ne upate govoriti o tem. No, jaz bom ker vem, bom tako pomagala ne samo sebi ampak morda tudi komu med vami.

Ljubezen. Čarobna beseda. Dvojina. Romantika. Na vse to pomislim, ko razmišljam o ljubezni. Vse se sliši tako lepo pa vendar včasih ni. 

Sama sem tiste vrste ženska, ki se na vse ljudi zelo hitro navežem. Potem pa velikokrat trpim ravno jaz. V meni počiva dovolj ljubezni za vse ljudi tega sveta. A ne malokrat zaradi cele situacije skrijem svoja čustva. Kar ni prav!  

Pa vseeno se bojim ljubiti? Zakaj? Zaradi okolice? Grdih jezikov? Ne! Nekaj vam morem priznati. Moj vzrok zakaj se bojim ljubiti se skriva za preteklmi izkušnjami. Imeti rad pač ni muha enodnevnica. Nekoga ne moreš imeti rad en dan, potem paa postane vseeno. To preprosto ni ljubezen. Ljubezen  je sprejemanje, kompromisi in prilaganje. Vsak, ki gre v odnos z osebo kot sem jaz je vsaj delno soočen s tem kaj bo moral pomagati, narediti. To da sem v položaju v kakšnem sem ne pomeni, da čisto nič ne naredim sama. Če parner mojega stanja ne more ali noče sprejeti naj mi raje to pove preden se navežem nanj. Vem, da živeti z osebo kot sem jaz ni lahko ampak se da. 

Morda nimam popolne postave obraza im popolnih sposobnosti ampak vem pa, da imam nekaj česar nima vsaka imam srce, ki ga čuvam nekoga posebnega.

Vem pa da bo nekega dne v moje življenje prišel nekdo ki ve kaj pomeni imeti rad, nekdo, ki ga ne bo strah iti skozi vsak dan z mano. Nekdo, ki me bo spoštoval in nekdo, ki se me ne bo trudil spremeniti. 

Nauk moje zgodbe: Ne izgubi upanja nekoč  bo prišel tudi tvoj dan! Vam pa polagam na srce, če ste zaljubljeni to priznajte! Ljubezen je nekaj najlepšega na tem svetu!