Ljudje smo si zelo različni. Eni plešasti drugi z lasmi, eni močni, drugi krkhi, eni debeli, drugi suhi, eni z očali in z zobnim aparatom, drugi brez. Eni so črne ali rumene polti, drugi smo belci. Vsak od nas je v svoji nepopolnosti popoln. Vsak od nas je unikat.
Ljudje smo razumska bitja in razumemo razlike med nami pa še vseeno prihaja do stereotipov, pomilovanj in občutka manj vrednosti. Temu moramo narediti konec! Vsi ljudje smo samo ljudje krvi pod kožo ne glede na to ali je na prvi pogled z nami vse tako kot mora biti, ali za premikanje rabimo invalidski voziček, belo palico ali nam celo zaradi nesreče manjka kakšen ud.
Sama sem na začetku življenja "dobila oznako", ki me bo spremljala skozi moje celotno potovanje, ki se mu reče življenje. Sem oseba z posebnimi potrebami. Posebne potrebe imajo morda nekoliko negativno konotacijo, ker imamo vsi ljudje potrebe. Morda bi sebe poimenovala kot osebo, ki morda rabi malo več fizične pomoči od drugih ljudi nič drugega. Biti na vozičku danes danes ni nič nenavadnega! Za svoje gibanje pač rabim invaliski voziček pa kaj zato! Zato nisem " nenormalna". Ne vem zakaj se nekaterim zdi , da smo ljudje, ki nam ovire v življenju pomaga premagovati voziček nesposobni in nič ne zmoremo sami.Delamo lahko večinoma vse kot vsi drugi le, da moramo v nekaj vložiti več truda.
Osebe, ki rabimo malo več fizične pomoči od drugih ne maramo pomilovanja, nismo kužni in ni nalezljivo. Smo ljudje, ki imamo čustva, slab dan, občutimo jezo in žalost. Ljubimo in smo ljubjeni. Želimo in zaslužimo si biti le opaženi in slišani. Ni nas težko razumeti, samo slišati nas je treba.
Ni komentarjev:
Objavite komentar