1. Pozdravljena Nina. V treh stavkih se nam predstavi, kdo je
Nina ?
Nina je ena taka zelo negotova deklica,
ki čisto premalo verjame vase, čeprav si je že večkrat dokazala, da odločno
zagrize v katerikoli zalogaj, ki ji ga življenje servira. Štirideset let,
precej fino začinjenih preizkušenj in otrok so osnovni trije gradniki, zaradi
katerih ta negotova deklica počasi le zori v bolj odločno žensko. Dve želji še
imam na svojem bucket listu: velikooo potovanj in konoba oziroma beach-bar na
kakem Jadranskem otočku :)
2. Doživela si prometno nesrečo, ki te je
prikovala na invalidski vožiček povej nam kaj več o njej.
O nesreči težko kar koli povem, ker se je ne spomnim. Vem samo, da sem
letela s ceste na štajerski avtocesti. Povedali pa so mi, da je bila prva
informacija s kraja nesreče, da gre za nesrečo s smrtnim izidom. Menda je
zdravnik reševalec opazil nek mali znakec življenja in me pripeljal nazaj v ta
svet. Življenje tako dolgujem njemu in dobremu tujcu, ki je vozil za menoj in
opazil, da sem zletela s ceste, in poklical reševalce. Napovedi niso bile ravno
sončne, ampak smo se s krasnim osebjem celjske bolnišnice vsi skupaj res z
vsemi silami borili, da sem tu v tako dobrem izidu :)
3. Si zelo pozitvna oseba od kod ti toliko
volje življenja?
V resnici se mi takšna vprašanja zdijo po svoje
hecna. Se mi zdi, da je v človeški naravi to, da si skušaš življenje naredit
čim lepše, svetlo, pisano... Če tiščiš glavo v pesek in se smiliš samemu sebi,
se gotovo ne moreš počutit dobro. Saj nisem vedno nasmejana in dobrovoljna.
Veliko stvari me jezi, mi kdaj jemlje pogum, velikokrat sem tudi žalostna,
ampak to je pač življenje. Če se preveč smilim sama sebi, ponavadi zato ker
pozabim, da čisto nič ni samoumevno, se zrinem ven in samopomilovanja tako, da
se spomnim, kaj vse spet in še vedno lahko počnem, ker so se v tistih mesecih
po nesreči dobre sile obrnile v mojo smer. Življenje mi je res prisolilo nekaj
krepkih zaušnic, mi je pa namenilo tudi nekaj resničnih čudežev in čarovnij. In
če potegnem črto, še vedno mislim, da sem v tem življenju v dobrem plusu :)
4. Kako si spoznala Gala?
Z Galom
imava skupnega prijatelja, ki sem ga spoznala na Soči. Spomladi 2011 sem še
hodila na terapije na Soči in en dan sem si želela pred terapijo privoščit še
cigareto, pa je preveč pihalo, da bi si jo lahko prižgala. Ravno takrat sta Gal
in najin prijatelj sedela zunaj na kavi in Gal je rešil situacijo s prižiganjem :)
5. Si tudi mamica simpatičnemu Leu. Kako si
reagirala ,ko si izvedela, da si noseča? Si imela v nosečnosti kakšne težave
glede na to, da se pač ne moreš gibati kot bi si želela?
Z Galom sva si dlje časa že želela otroka, pa se mi je zdelo praktično
nemogoče, da bi nama uspelo. Sva pa že konkretno načrtovala umetno oploditev.
Tisti dan v septembru sem se odpravila na pregled k svojemu ginekologu, saj sem
imela na jajčniku večjo cisto in smo želeli najprej to poštimat, da bi potem
lažje zanosila. Ko mi je ginekolog delal ultrazvok, sem takoj opazila belo
pikico v maternici, veliko kot buckina glavica. Takoj mi je bilo jasno, da je
pred tem še nikoli nisem videla. Vsi trije smo utihnili, z Galom sva se
spogledala in zdi se mi, da sem v trenutku vedela, da sem noseča. Se pa nisem
upala veselit. Več kot dve uri sva čakala še na izvid krvi, ki bi to potrdil. In
je ;) Bila sem zmedena, prestrašena in
hkrati srečna do vesolja in nazaj.
Nosečnost
je bila eno najlepših obdobij. Hitro sem šla na bolniško, ker nihče ni vedel,
kaj pričakovati pri moji višini poškodbe. Gal je priskrbel knjigo s primeri
nosečnosti pri različnih oblikah invalidnosti. Naštudirala sem možne zaplete,
ki jih je bilo precej, in si sestavila tim zdravnikov z vseh področij, kjer bi
se lahko zapletlo. Pričakovali smo celo, da bom zadnje mesece dihala s pomočjo
dihalne naprave, da bom dobila preležalnine … Če bi dobila popadke, bi moje
telo lahko odreagiralo tako, da bi bilo usodno za oba, zame in za Lea. Zato sem
bila zadnji mesec kar v porodnišnici, kjer so me res natančno spremljali. No,
kljub vsem pripravam in skrbem, je nosečnost minevala najlepše in prav nobenega
zapleta ni bilo. Uživala sem neskončno in se posvečala kepici, ki je rasla v
meni.
6. Z
Galom sta oba vožičkarja kako s tem spopada Leo? Vama veliko pomaga?
Leo
veliko sprašuje, kaj se je zgodilo, da sem na vozičku, in razmišlja o tem,
zakaj nekam ne moremo, ker recimo ni klančine. Na primer na stolp Ljubljanskega
gradu :) Sicer pa težav s tem nima, saj naju
pozna samo v kolesasti različici :) Ja, pomaga pa neskončno rad.
Že odkar je dovolj razumel, mora veliko narediti sam. Pospravlja za sabo, če mi
kaj pade in ne morem pobrati, mi on pobere, poda mi stvari, ki jih ne dosežem,
če mi je kaj previsoko, mi spleza v naročje ali na stol in mi pomaga doseči, v
trgovini vleče nakupovalno košaro na kolesih, zlaga stvari na tekoči trak…
Strašno rad pomaga, že samo če sliši besedo »pomagat«, kar zastriže z ušesi in
je potem tako ponosen nase :) Nekoč me je celo rešil, ko
sem se zataknila z vozičkom v razpoko in se sama nisem mogla potegnit ven!
7. Kako se ti zdi, da smo Slovenci še vedno
zelo streotipen narod kar se tiče invalidnosti ali kakeršnekoli drugačnosti?
Stereotipni
smo toliko kot do vsake druge neobičajne, neznane situacije. Bolj se ne znamo
obnašat, v smislu, da nam je neprijetno, ker ne vemo, kaj in kako. Odraslim je
nerodno, če otrok preveč na glas vpraša, zakaj je tetica na vozičku in potem
pogosto dajejo tako banalne odgovore :)
Ljudem je pač v naravi, da se raje ognimo situacijam, ki so nam neprijetne. In
neprijetno je v resnici vse, kar sega iz naše osebne cone udobja. Česar ne
razumemo, tega nas je strah. Prav zato znanje, informacije, razumevanje in vse,
kar nam določeno situacijo približa, dela velike razlike in nas oddaljuje od
predsodkov. Moram pa reči, da sem sama
mogoče naletela ne neugodno situacijo manjkrat kot je prstov na eni roki.
Mislim, da zasluge za čudne situacije prispevamo tudi invalidi sami. Predvsem
naša naloga je, da izobražujemo, da pokažemo, da nismo tako zelo drugačni in
sčasoma ostali vozičkov praktično ne opazijo več.
8. Kako
se ti spodaš z ovirami, ki so na tvoji poti vsak dan?
Z
iznajdljivostjo, kreativo, včasih s črnim humorjem in predvsem mojimi ljudmi,
ki mi olajšujejo »tek« čez ovire.
9. Kaj rada počneš v svojem prostem času?
Poleg
moje družinice, ki je absolutno na prvem mestu pred vsem, se najde še nekaj
mojih cukrčkov. Obožujem kolo, na njem se počutim čisto svobodno in samostojno,
predvsem pa mi omogoča samoto, ki jo tako zelo pogrešam, saj večino časa rabim
ljudi okoli sebe. Ples na vozičkih je tudi ena od ljubezni. Uh, strastna sem do
potovanj! Tega ni nikoli dovolj. Rada gledam dobre nanizanke. Sprehod po mestu
in kava v dobri družbi, sta tudi na listi mojih užitkov.
10. Kaj želiš za koncec sporočiti bralcem
mojega bloga?
Življenje
je lahko lepo, ne glede na to, v kakšni obliki se izcimi. Včasih nas pošteno
prestavi in takrat brezkončno pogledovanje po prejšnjem življenju in rinjenje z
glavo skozi zid nič ne pomagata. Še več, oropata te lahko možnosti za nove
čarovnije. Veliki pretresi oziroma strašljive spremembe ti v resnici lahko
ogromno dajo, saj skoznje zoriš in rasteš v širine in globine, za katere sploh
nisi vedel, da obstajajo. In prav vsi smo opremljeni z dovolj moči in poguma,
da gremo preko vsega, kar nas tako zelo plaši. Zato je vedno treba jemati samo
dan za dnem ali trenutek za trenutkom, ne stegovat vratu, da bi videli predaleč
naprej ali nazaj, saj tako hitro lahko izgubimo pogum. Zato korak za korakom
ali obrat za obratom, kakor koli pač je J Če
se poslušamo, če si upamo, če zaupamo sebi in si dovolimo pomagati, lahko
premikamo gore. Življenje se ponavadi ne obrača tako, kot načrtujemo, ampak
človek ima neverjetno zmožnost prilagajanja. Samo sprejeti moramo, odpustiti,
si dovoliti vso paleto čustev, nato pa pogoltnit slino in it naprej. Vredno je!
Nina je bojevnica, izbojevala življenje, premala raka in življenje ji je naložilo še veliko drugih "sladkorčkov", ki ji bogatijo to potovanje, a pravi ga ga ljubi. Smisel njenega življenja sta mož Gal in simpatični sinček Leo. Zame pa je ona velik vzor! Ko sem slabe volje se vedno spomnim nanjo in njeno bojevitost in skoraj vedno nasmejan obraz. Nina hvala ker si <3
Ni komentarjev:
Objavite komentar