Glasba je zdravilo

Olja blogerji moji ;) vem, post o pomenu glasbe zame je sicer že nastal ampak ta post bo namenjen predvsem temu zakaj jaz in še marsikdo za glasbo pravim, da je zdravilo.

Vsakemu izmed nas se kdaj zgodi, da pade ne vidi več izhoda in želi stran. Tudi meni. In s tem nič narobe, s tem samo povem, da sem človek s čustvi, ki mi jih ni sram pokazati. To sem jaz! Vesela ali žalostna, a kljub vsemu zvesta sebi, zvesta tistemu kar čutim pa naj bo vam to vsec ali ne. In tukaj pride na vrsto glasba tisto sredstvo, ki mi daje moč in me dvigne ter napolni z energijo tudi ko sama že mislim, da danes pač ne nič z mene, ker nimam energije. A glasba je tista, ki mi jo da. Ko včasih ob jutrih vstanem z levo nogo hitro prižgem radio in začnem glasno peti. To je terapija, ki za mi zagotavlja, da bo moj dan čudovit in nasmejan.

Glasba dela čarovnije. Glasba so zvoki in šumi, ki me pomirjajo in mi dajejo moč. Glasba je mnogo več kot le melodija in besedilo, glasba je motivacija, zdravilo, navidezna moč, ki me žene naprej in mi kaže pozitivne strani življenja tudi ko jih sama morda spregledam.Glasba je inspiracija! 

Glasba je del mojega vsakdana. Moja duša poje od navdušenja, ko zasliši zvoke znane melodije iz radia ali kakšnega drugega medija. Samo da je glasba pa sem povsem druga oseba. Nasmejana, srečna, polna volje. Povem vam, da je tudi glasba ena izmed glavnih krivk, da sem danes tu kjer sem, saj je ravno glasba tista, ki me vedno znova dvigne pa sem lahko še toliko na tleh. 

Vem moje življenje bi bilo brez glasbe prazno in ne bi imelo takega smisla. Ni skrivnost če vam povem, da se čez teden, ko sem v Ljubljani in ko se vrnem s predavanj v mojem računalniku vrti CD poskočnih muzikantov z naslovom Pokvajeni fantje. Največkrat zavrtena pesem tega albuma pa je pesem z nalovom Ne veš, ki v moje oči se vedno privabi solze ganjenosti. Seveda pa je izbor glasbe za nek dan odvisen od mojega počutja tisti dan! Včasih sem zelo rokersko rapoložena, včasih pa imam dneve, ko me preplavljajo globoka čustva.

3x hura za glasbo! Naravno zdravilo, ki ima pozitive učinke na telo in duha ;) Ko sem bolana ali slabe volje in dokler nimam vročine je moje edino zdavilo glasba in tudi najbolj učikovito. včasih rabim uro časa le zase  kaj delam? Popolnoma se umirim, nastavim glasbo in uživam v miru obdana z glasbo neprecenjivo vam povem. Ko poslušam glasbo mi ni treba o ničemer razmišlati in sem lahko svobodna kot ptica. 

Ljudje smo en drugemu učitelji

Olja blogerji moji ;) Jesen je polna barv, sonca in hladnejših večerov, moja glava pa polna misli o svetu. V tem postu vam bom  predstavila moj pogled na to kako se v življenju vsak dan učimo novih stvari o sebi in drugih , prevsem pa zakaj se lahko veliko naučimo iz izkušenj drugih.

Glede na to, da po novem čez teden živim v Ljubljani vsak dan srečujem mnoge ljudi, opazujem jih in se učim.Učimo se vse življenje! In bistveno učenje ni tisto učenje in znanje, ki pridobimo v šolah iz učebenikov. Najboljši učitelj je življenje samo. Jaz osebno se vsak dan naučim nekaj novega o sama sebi, spoznavam svoja počutja in stvari, ki me ganejo, užalijo, razjezijo. V zadnjem času sem tako spoznala, da imam v sebi mnogo več moči, da fizično nekaj naredim bolje kot sem si kadarkoli predstavljala in zanimivo je koliko stvari dejansko zmorem. Ampak, da se česa takega naučimo potrebujemo določene okoliščine, ko smo pravzaprav prisiljeni nekaj storiti. To je proces učenja.

Zadnje čase sem se na tak ali drugačen način srečala s kar nekaj novimi ljudmi. Vsak med njimi ima svojo zgodbo, tudi jaz jo imam. Ti ljudje so mi delček svojih zgodb zaupali dale so mi misliti. In veste koliko sem se nehote naučila- neprecenjivo. In veste kako neizmerno hvaležna sem za to za vse izkušnje teh ljudi! Čeprav si morda sploh ne mislim mi bo vsaka od teh izkušenj prišla enkrat prav. Niti približno si ne predstavljate kako vam lahko izkušnje nekoga drugega pomagajo v vašem vsakdanjem življenju. Včasih pomaga , ti nekdo reče ej, ti to zmoreš ali pa saj veš, da te razumem. 

Nekomu lahko celo moje izkušnje pomagajo v vsakdanjem življenju. Včasih me kdo vpraša kako sem bila vsemu kar mi je prišlo na pot v življenju do zdaj sploh kos. Povem vam ni lahko tudi jaz padam , jočem, sekiram in sem slabe volje to ni nič nenarovnega, a na koncu se po vsem slabem poberem in grem naprej po poti, ki sem si jo začrtala in ne ni vedno lahko in nič ne gre iz danes na jutri, a hvala bogu imam ob sebi ljudi, ki so moja motivacija, ko sama sebi ne znam več pomagati.Ampak še vedno pa sem mnenja, da pozitiva dela čudeže.

Na svetu nismo sami. Imamo ljudi , ki so tu za nas, da nam dajo nasvete in predajo izkušnje, ki nam bodo  morda pomagale izboljaša kvaliteto življenja. Nikoli ne jemljite nobenega človeka za samoumevnega.Vsi ljudje, ki so prišli v naše življe so tu z namenom, da nas nekaj naučijo. Ljudje smo drug drugemu učitelji.Združeni smo za to, da se dopolnjujemo in smo si v oporo. Nekmu smo rama opore, drugemu razlog za smeh tretjemu pa trn v peti. To jev življenje in vse to so izkušnje, ki nas učijo živeti in nič ni narobe, če kdaj ne najdemo rešitve pa za nasvet koga vprašamo pač pa ravno nasprotno .

Zaupaj srcu, razum nam postavlja ovire, ki nam onemogočajo srečo

Olja blogerji moji :D Danes je eden tistih dni, ki me je kjub vsem obveznostim spodbudil k razmišljanju o svetu. Zakaj smo  ljudje  nesrečni, zakaj kritiziramo nekaj, če nič ne naredimo zato, da bi bilo bolje, zakaj sebe in drugim kratimo srečo. vse to zazo, ker premalokrat v življenju prisluhnemu srcu in tistemu kar čutimo. Veliko raje se zanašamo na razum, ker menimo, da je tako bolje.

No, jaz osebno mislim, da nam razum veliko krat onemogoči srečo, saj nam na pot postavi ovire, ki v glavi naredijo blokado in nam omegočijo zmožnost zrelega mišljenja. Ko se zanašamo na razum se vedno v naših glavah pojavi vprašanje: Ja, kaj bodo pa drugi rekli? Ta stavek onemogoča uživati življenje. Vedeti morate, da vaša ali moja sreča ni odvisna od drugih ampak zgolj od nas samih. Zato je le od nas odvisno koliko se bomo pustili spovocirati , kako bomo na neko stvar reagirali. Starejši ljudje pravijo poslušaj razum zanema srce, a jaz pravim da bi moralo biti obratno.

Razum včasih zanemari srce kar se mi ne zdi prav. Kajti razum včasih ne vidi stvari, ki jih občuti srce. Razum včasih vidi svari bolj kompirane kot so v resnici , zato če hočete  dobiti realne rešitve za določene robleme se zanesite na srce. Jaz se vedno ravnam po srcu in poslušam svoj šesti čut in lahko vam povem, da sem v življenju do zdaj sprejela zelo malo napačnih odločitev, ki pravzaprav niso bile napačne ampak sem se mogla iz določenih situacij le potegniti nek nauk in hvaležna sem za to.

Srce je stroj, ki zna preceniti kaj je prav in kaj ne čeprav se včasi zdi, da ni tako. A zagotavljam vam, če se boste vedno ravnali po srcuin ne boste pustili, da vas gane kaj o vas pravijo in mislijo drugi boste vedno našli razlog za srečo. Razlog za srečo je namreč v vas in ne v okolici.

Seveda v nekaterih situacijah brez razuma pač ne gre to mi je jasno, a sama se veliko raje zanašam na srce kot na razum,kajti srce ne pozna mask odzove se tako kot se mu zdi najbolj prav. Ne išče bližnic in se skoraj nikoli ne zmoti. Srcu namreč ni mar kdo smo ampak kaj znamo in zmoremo.

Polagam vam na dušo v življenju se ravnajte po srcu in vaše življenje bo lažje in lepše. Ravno razum je namreč v veliko primerih tisti, ki nam onemoča srečo, saj nam na pot postavla ovire mi pa smo tisti, ki jim dovolimo, da nam pridejo do živega.  pustite srcu, da vam pomaga odločiti se za pravo stvar vsaj pri pomembnih odločitvah.

Tudi najpogumnejši kdaj ne zmorejo več

Olja blogerji moji :) Pride obdobje v življenju, ko se tudi najmočnejši ljudje zlomimo. Podležemo pritiskom in le stežka najdemo svetlo točko v celi situaciji. To se dogaja  in dandanes ni več redkost, da se to dogaja predvsem nam, mladim ljudem.

Sama sem pred tedni začela novo obdobje svojega življenja- začela sem študirati.To je povsem drugačen način življenja kot sem ga bila vajena do sedaj. Tempo zelo hiter in kar čez noč moraš odrasti, se znati postaviti zase in prevzamati odgovornosti. Vse to je precej težje kot se sliši in čeprav si morda mislite joj kaj pa tako jamraš, saj vendar vsak komaj čaka, da starši ne bodo več nadzorovali kaj počneš in s kom se družiš . To je vse lepo in prav,a  kaj ko moraš biti tako racioalen s svojim časom in denarjem. Priznam meni ni lahko! In verjamem, da nikomer ni bilo čez noč stopiš iz cone udobja v realno življenje. Vržen si v bazen poln vode in le če si dovolj močan splavaš na površje. če ne pa utoneš. Giblješ se med množico neznanih ljudi, ki se delijo na dva pola. Eni čez čas postanejo tvoji prijatelji in zavezniki, drugi pa nezanci za vedno. 

Trenutno se  nahajam v obdobju, ko sem za kratek čas izgubila iskro v očeh in me pregajajo črni scenariji , da vsemu novemu pa morda le ne bom kos.  znašla sem se v nekem čudnem položaju, kjer skoraj ne prepoznam sebe, v nekem času , ko hočem vstan od vsemu da nikogar ne vidim in se skrijem , da gre to težko  mimo mene.A kljub vsemu je v meni še kanček svetlobe, ki mi daje zagon za naprej, ki mi pravi Lana borka si le pogumno naprej! To je notranji glas, ki mi pravi tudi, če si prišla do tu boš pa še naprej samo ne obupat. Včasih me prime, da bi vse skupaj pustila in odšla neznano kam, a me neka nevidna sila žene naprej.

Res je močna oseba sem. A nikjer ne piše, da ne smem biti ranjiva in da morem vedno jaz biti tista rama podpore nekomu. Tudi močna oseba kot sem jaz se lahko kdaj zlomi in postane šibka. Ni prepovedano. Vsi smo samo ljudje! Včasih tudi jaz jočem in potrebujem nekoga , da me  potolaži in mi pove, da sem na svetu z posebnim postanstvom, ki ga nosim v srcu. Včasih tudi jaz potrebujem brco v rit in spodbudo. Nič na tem svetu ni samoumevno niti moja dobra volja in nasmeh.

V tem obdobju, ko nisem ravno vsak dan nasmejana in srečna sem dejansko spoznala kdo so ljudje, ki mi stojijo ob strani ne glede na vse! Če sem srečna ali zalostna pravi ljudje vedno vedo kaj reči  da me bodo še ob  tako žalostnih trenutkih znali spraviti v dobro voljo! Tisti, ki se vas to tiče veste kdo ste in sem vam izjemno hvaležna!  rada vas imam <3

Ne, da sovražim, da ljubim sem na svetu

Olja blogerji moji :) Nikoli nisem bla tiste vrste človek, ki prezira ljudi zaradi tega, ker mi kakšno njihovo ravnanje ne odgovarja ali pa mi ni všeč njihov karakter. Vedno sem se trudim v ljudeh najti tisto drobtinico dobre, ki je očem še tako skrita in ponavadi jo tudi odkrijem. Tako dolgo vrtam v nekoga, da odkrijem tisto dobro plat nekoga. In vedno dam nekomu priložnost, da se mi predstavi in pokaže v svoji najboljši luči šele na to ga sodim.

Vsi ljudje imamo dve plati. Plat dobrote in dobrega ravnanja in slabo plat, ki jo pokažemo v trenutkih, ko nam gre nekaj ali nekdo pošteno na živce ali pa tedaj, ko imamo slab dan. Noben človek ni popoln in nihče od nas v življenju ni zgolj srečen. Morda imam v življenju to srečo, da ljudi preberem kot knjigo pred mano ljudje le stežka kaj skrijejo. Vedno vem kdaj nekoga nekaj muči in kdaj je nekdo srečen kot da je njegov ves svet.To preprosto opazim. Ni težko le dobro morate opazovati svet okoli sebe. Poskusite še vi!

Ljudje se vse prepogosto skrivamo za nekimi navideznimi maskami. Priznam tudi jaz se občasno zalotim, da sem si nadela masko nasmeha znotraj mene pa se dogaja totalen kaos in sklenila sem, da tega nebom več počela ker taka maska ne prinese osebne sreče. Ste se kdaj vprašali kaj se zgodi, če se čez dan in pred drugimi skrivate pod masko? Zvečer boste kljub temu, da ste okolici dali vedeti, da je z vami vse vredu ostali sami ,legli boste v posteljo in se zlomili. Je to vredno? Ne! Sama sem se zato odločila, da za vedno odložim masko in vedno na ves glas povem " lejte ljudje danes ni moj dan" ali pa  slabo sem pa kaj, saj noben človek ni vedno samo dobre volje! Kdor pravi, da je laže. Zagotovo!

Včasih poslušam ej, Lana zakaj si ti do vseh tako dobra? Tudi do tistih, ki so nesramni do tebe? Razlog za mojo dobroto do vseh ljudi se skriva v tem da verjamem, da se dobro nekoč vrne in da je bistvo očem nevidno, zato sama gledam in se ravnam po srcu. Ne vem kaj bi mi prineslo to, da se jaz na nekoga brez pomena jezim in mu pridigam kaj je prav in kaj ne. Če je na moji poti nekdo s katerim nikakor ne najdem skupnega jezika se raje kot da bi se prepirala umaknem in nadaljujem svojo pot. Moja dobrota  je bila že mnogokrat izkoriščena in zlorabljena, a to sem jaz. Jaz ne znam biti zlobna. Vem, včasih bi morala biti vsaj do tistih, ki si to zaslužijo, a mi preprosto ne ratuje.

Na svetu namreč nisem ,zato, da bom do ljudi gojila zamere in jih sovražila ampak jaz verjamem, da sem na svetu, da ljudem dam vedeti, da je veliko lažje biti dober in ljudem dati na znanje, da se na nekoga lahko naslonijo, ko jim je hudo. Jaz osebno ne morem biti niti jezna na nekoga dolgo, ker sem mi to zdi poguba časa in energije. Energijo, ki bi jo porabila med tem, ko se z nekom kregam pa raje vložim v iskren pogovor s katerim najdemo skupno rešitev. V Svetu je dandanes že tako preveč grozot in kreganje ne prinese pozitivnih učinkov. Za to sem jaz na svetu, da vam prisluhnem, vam pomagam in vas imam rada.

Postala sem študentka in prvi teden v Ljubljani

Olja blogerji  moji ;) Današnji blog bo govoril o začetku nove poti v mojem življenju, nekateri pravijo, da je to najlepše obdobje v življenju mladega človeka. Pomemben korak na poti k samostojnosti.Vstopila sem v čas, ki mi bo po mojem mnjenju dal tisto kar je kasneje v obdobju, ko zaključiš s študijem in se zaposliš ter si usvariš družino zelo pomembeno. To je odgovornost. Že po prvem tednu vem,da je odgovornost nekaj kar mi bo Ljubljana zagotovo dala. Vsem, ki se želite naučiti samostojnosti in odgovornosti polagam na srce pojdite študirat vstran od doma, v velika mesta.

V ponedeljek, 2.10.2017 sem tudi uradno postala študentka in s tem se zame niso začele sao študijske obveznosti ampak sem iz varnega udobja doma zakorakala na pot samostojnosti in odločanja. Razprla sem krila in kot ptica selivka in odletela v neznano. To pa je tudi čas,ko bom spoznala kaj je prava definicija življenja, jaz svojo definicijo sicer že imam, a čas študija mi bo dal nove razsežnosti.

Ker sem si želela postaviti velik cilj sem se odločila za študij v Ljubljani. Ljubljana veliko mesto,ki je  polno neznanih obrazov in z veliko novostmi. Ko vam tole pišem imam kar solze oči. Priznam prvi teden v Ljubljani je bil zares težak. Težak v smislu, ko si vržen v določeno situacijo pa ne veš kaj pričakovati in je na preizkušnji tvoja potrpežljivost. Prvi teden stran od doma je za mano bil je poln novosti in zelo čustven a hkrati tudi poln novih čudovitih ljudi in novega znanja in spoznanj o sebi .Presenečena sem sicer nad dejstvom, da se na nov način življenja in dela še nisem povsem navadila, saj sem drugače zelo prilagodljiv tip človeka, a saj veste kako pravijo vsaka stvar rabi svoj čas tudi ga. Očitno malo več kot vse stvari do sedaj. Tudi jaz sem samo človek, ki kljub svoji odločnosti in veri v uspeh rabim svoj čas. Čas, da se na vadim na vse novosti, ki jih s sabo prinesel korak, ko sem se odločila, da svojo karierno pot nadaljujem na Fakulteti za upravo v Ljubljani.

Kar se tiče faksa, ki sem ga izbrala mislim, da bom z trdim delom in močno voljo vsemu kos tudi tistim predmetom , ki so na mojem predmetniku pa mi ne dišijo preveč. Starejši kolegi so mi povedali, da od predavanj odneseš zelo veliko,saj  ti tam profesorji povedo na kaj dajo povdarek in približno povedo kaj bo v izpitu.  Zato sem se odločila, da bom na predavanja pridno hodila in si urejala zapiske seveda pa ob tem ne bom pozabila na to, da je pomembna tudi zabava in da ti prijatelji s katerimi prijateljske vezi stkeš v času študija ostanejo za vedno.

In čeprav se študija veselim vam povem, da   ni boljšega kot vedeti, da se bom ob koncih  tedna in opravljenih obveznostih vrnila domov v znano  okolje in med znane ljudi in jim povedala koliko mi v resnici pomenijo. Resnično rada imam dom in svojo družino. Ko sem čez teden v Ljubljani poleg družine najbolj pogrešam moje zlate prijatelje in udobno domačo posteljo ter mamino kuho.

Pravijo, da je študenska težka. No, to bomo še videli tekom študijskega leta, a sama mislim, da  če znaš ločiti med delom in zabavo se vse da. Vsega more biti. Splošno znano je, da se brez muje še čevelj  ne obuje zato bo  treba treba v študij vložiti kar nekaj dela a bom na koncu najbolj vesela, ko bom uspešno opravila vse obveznosti in izpite. To bo zame osebna zmaga ,zato bom za to garala in se ob enem zabavala. Ljubljana je namreč mesto tisočih priložnosti.