Tudi najpogumnejši kdaj ne zmorejo več

Olja blogerji moji :) Pride obdobje v življenju, ko se tudi najmočnejši ljudje zlomimo. Podležemo pritiskom in le stežka najdemo svetlo točko v celi situaciji. To se dogaja  in dandanes ni več redkost, da se to dogaja predvsem nam, mladim ljudem.

Sama sem pred tedni začela novo obdobje svojega življenja- začela sem študirati.To je povsem drugačen način življenja kot sem ga bila vajena do sedaj. Tempo zelo hiter in kar čez noč moraš odrasti, se znati postaviti zase in prevzamati odgovornosti. Vse to je precej težje kot se sliši in čeprav si morda mislite joj kaj pa tako jamraš, saj vendar vsak komaj čaka, da starši ne bodo več nadzorovali kaj počneš in s kom se družiš . To je vse lepo in prav,a  kaj ko moraš biti tako racioalen s svojim časom in denarjem. Priznam meni ni lahko! In verjamem, da nikomer ni bilo čez noč stopiš iz cone udobja v realno življenje. Vržen si v bazen poln vode in le če si dovolj močan splavaš na površje. če ne pa utoneš. Giblješ se med množico neznanih ljudi, ki se delijo na dva pola. Eni čez čas postanejo tvoji prijatelji in zavezniki, drugi pa nezanci za vedno. 

Trenutno se  nahajam v obdobju, ko sem za kratek čas izgubila iskro v očeh in me pregajajo črni scenariji , da vsemu novemu pa morda le ne bom kos.  znašla sem se v nekem čudnem položaju, kjer skoraj ne prepoznam sebe, v nekem času , ko hočem vstan od vsemu da nikogar ne vidim in se skrijem , da gre to težko  mimo mene.A kljub vsemu je v meni še kanček svetlobe, ki mi daje zagon za naprej, ki mi pravi Lana borka si le pogumno naprej! To je notranji glas, ki mi pravi tudi, če si prišla do tu boš pa še naprej samo ne obupat. Včasih me prime, da bi vse skupaj pustila in odšla neznano kam, a me neka nevidna sila žene naprej.

Res je močna oseba sem. A nikjer ne piše, da ne smem biti ranjiva in da morem vedno jaz biti tista rama podpore nekomu. Tudi močna oseba kot sem jaz se lahko kdaj zlomi in postane šibka. Ni prepovedano. Vsi smo samo ljudje! Včasih tudi jaz jočem in potrebujem nekoga , da me  potolaži in mi pove, da sem na svetu z posebnim postanstvom, ki ga nosim v srcu. Včasih tudi jaz potrebujem brco v rit in spodbudo. Nič na tem svetu ni samoumevno niti moja dobra volja in nasmeh.

V tem obdobju, ko nisem ravno vsak dan nasmejana in srečna sem dejansko spoznala kdo so ljudje, ki mi stojijo ob strani ne glede na vse! Če sem srečna ali zalostna pravi ljudje vedno vedo kaj reči  da me bodo še ob  tako žalostnih trenutkih znali spraviti v dobro voljo! Tisti, ki se vas to tiče veste kdo ste in sem vam izjemno hvaležna!  rada vas imam <3