Moje pismo božičku

Olja blogerji moji :) upam, da ste te dni preživeli z ljudmi , ki jih imate radi in  da ste vsaj za hip pozabili na hitenje in izkopili vso tehnologijo. Čas praznikov je namreč čas za družino, prijatelje in  tiste, ki jih imamo radi.

Nekateri še vedno zmotno mislite, da so smisel praznikov darila. Ne drži.Smisel praznikov je druženje, izpoved naklonjenosti, mir, sreča in da smo obdani s tistimi ,ki jih morda dolgo ne vidimo a jih imamo zelo radi. Čeprav v božička že dolgo ne verjamem več, sem mu letos pisala prav posebno pismo, ki ni vsebovalo prošenj za materialna darila, ker mi to ne pomeni pav dosti, je pa  moje pismo vsebovalo sporočilo,ki si ga želim deliti z vami. Zapisala sem takole:

Dragi božiček!
Vem, da imaš te dni veliko dela, a rada bi, da prebereš moje pismo in se ob njem morda malo zamisliš.  Za božič si ne želim nič drugega kot le zdravja zase in za vse ljudi sveta, sreče, ljubezni, miru in razumevanja. Želim si, da bi bili ljudje okrog mene srečni in pomirjeni.  Če te že morem prositi za eno darilo, te prosim daj mi moč, da bom lahko premgala ovire in pomagala pomoči potrebnim. Daj vsem  otrokom sveta jesti, da ne bodo lačni in daj jim rokavice, da jih ne bo zeblo. Moji družini, prijateljem in znancem pa povej., da jih imam zelo rada, da bi za njihovo srečo dala vse na svetu in da so oni moje nalepše darilo za božič. Želim si da smo iskreni drug do drugega in drug drugemu razlog za nasmeh. Želim si, da bi znali uživati v življenju in malih rečeh. Največ na svetiu pa meni osebno pomeni, če mi nekdo podari isken nasmeh, objem in svoj dragocen čas. To je želja, ki prhaja globoko iz mojega srca. Ne rabim daril, ker imam zlate ljudi ob sebi, ki upam, da bodo tu ostali za vedno. In razdrosi srečo in ljubezen med vse ljudi sveta, kajti vse kar imamo nič ne pomeni, če ne znamo deliti. 
z lepimi podravi 
Lana

Seveda je božiček materialno malenkost pod smrečko pustil tudi zame, bolj kot vse na svetu si želim , da bi ljudje bolj znali ceniti malenkost kot so te v mojem pismu. Kaj ste pa vi pisali božičku? 

Občutki včasih povedo več kakor vse besede skupaj

Olja blogerji  moji :) kako ste na tale decemberski dan? Meni je zima tako čarobna ,a po drugi strani jo tako sovražim, ker se ne maram debelo oblačit.

A ste se kdaj zalotili ob misli na to, da se ob  neki osebi počutite varno pa sploh niste vedeli zakaj? Ste kdaj očutili, da vas nekdo podpira čeprav ni dobesedno poveda,l da  je temu tako? Ste kdaj doživeli da vas je kdo objel brez razloga? Ste kdaj pomislili, da je nekdo lahko vaša sorodna duša? Se lahko s kom pogovarjate kot, da ga poznate že celo življenje?S vsemi temi občutki se jaz srečujem že tedne. Naprej sem hotela te občutke potlačiti, a občutki so močnejši od moje želje, da jih ne bi bilo. 

Težko rečem za kaj gre v tem primeru, a vem,da občutenja nikoli ne lažejo in tudi če jih želimo potlačiti  se to ne da, ker preprosto občutki so nadomestek besed, en občutek lahko pove več kot 1000 besed. 

Včasih imam občutek da bi lahko objela ves svet včasih pa imam občutek, da bi najraje zalučala kamen v  cel svet, da bi se malce predramil. Včasih prav ne razumem zakaj  me prelevajo določeni občutki, a vem da so moja čutenja v nekem trenutku tam zato, ker mi želijo nekaj sporočiti. 

Vsak od nas je že kdaj imel občutek metuljev v trebuhu ali pa občutek tesnobe v prsih mar ne? Občutki so preprosto nekaj kar nas vsak obdaja a se ne da pojasniti za kaj gre. In vsak določen občutek doživi po  svoje. Moj občutek ni enak občutku moje prijateljice. Enak občutek lahko doživimo različno. 

Sama zase lahko rečem , da me občutki nikoli ne varajo in se zato vedno zanašam nanje. Vse kar v življenju delam delam na podlagi občutkov, ker se mi tako zdi najboljše. 

Dragi moji polagam vam na srce nikoli ne zanemarjajte občutkov, kaj vaši občutki ste vi. In občutki so odmev besed. Kar ne morejo izraziti besede pokažejo občutki. Nihče nam namreč ne more vzeti tega kar čutimo. 

Lljubim te in oprosti besedi, ki imata posebno težo in gresta zelo težko z jezika

olja blogerji moji:)  sneg je pobelil naše kraje a ni čarobno? smisel decembra je namreč čarobnost, povezanost, ljubezen. Najlepše darilo, ki galahko prejmemo v teh prazničnih dneh je zagotovo ČAS , ki ga lahko preživimo z najdražjimi.

Veljam za osebo, ki veliko govori in se vedno trudi povdati bistvo. Komunikacija v zadnjih letih malo tpi, saj smo v dobi računalnikov in tehnologije, ki omogoča hitrejši pretok informacij, a ima svoje slabosti. Današji tempo življenja nam narekuje, da moramo hiteti, ne znamo se več ustvaviti in pokramljati, stistiti roko, objeti nekoga. Dandanes je pač čas sveta vladar, ker smo to mi dovolili. Sama mislim, da bi si mogli vzeti več časa za stvari, ki nas notranje bogatijo , osrečujejo in navdihujejo.

Časi  so taki, da se nam vedno mudi. Včasih zato izrečemo kaj kar pravzaprav sploh ne mislimo in kasneje nam je žal. A bojimo se opravičiti, ker oprosti je pač beseda, ki ne gre rada z jezika, a ima res močen pomen. Oprosti je beseda, ki bi se po moje morala uporabljati vsak dan ne pa da jo uporabimo, ko zabrodimo res globoko. Iskreno opravičilo ima res veliko težo, vam pa se od srca odvali velik kamen.

Ne glede na to, da veljam za osebo brez dlake na jeziku pa obstaja nekaj pri čerem tudi jaz ostanem brez besed. To je ljubezen. Ko besede nanesejo na ljubezen imam  v grlu velik cmok in osebi , ki je v meni vzbudila ljubezenska čustva ne upam priznati kakšni občutki me spreletavajo. V meni je nekakšen strah, neka blokada, ki mi onemogoča razodetje. Ljubim te je zame zato beseda, ki jo zelo težko izgovorim pa četudi ima čaroben pomen in jo ne more slišati vsak. A očitno še nisem srečala osebe, ki bi si to magično besedo zaslužila slišati. nič ne de še je čas.

A polagam vam na srce uporabljajte besedi OPROSTI IN LJUBIM TE Danes. Jutri je lahko prepozno.Tako magični in preprosti besedi, ki imata neverjetno težo. Lahko vam spremenita življenje za vedno!

Ljubljana mi je odprla oči in mi dala nekaj kar ti ne more dati nobena knjiga

Olja blogerji moji :) te dni je v Ljubljani zelo mrzlo,a danes se je kljub mrazu pokazalo malo sonca in  takoj sem boljše volje. Kako pa ste vi? Imate radi čarobni december?

Pred meseci sem pisala o tem , da sem začela študirati v Ljubljani in da imam strašno domotožje bilo je celo tako hudo, da sem v nekem trenutku želela spakirati svoje stvari in oditi. A nekaj me je zadržalo tukaj, po resnici povedano še sama ne vem točno kaj, a povem srečna sem, da je tako. Srečna sem, da sm si kljub strahu upala resnici pogledati v oči in iti naprej, tega roko na srce ne zmore vsak. Srečna sem, da imam krog ljudi, ki je verjel vame in mi dal moč da sem danes tu. Potrebovala sem brco  v rit in podporo. Tudi sama pri sei sem vedela, da mi bo uspelo priti čez to burno obdobje, a se v navalu vseh negativnih čustev tega nisem zavedala. Zdaj , ko je to najtežje obdobje za mano pa vem tudi, da je bila najglobja moč skita v meni.

Zdaj , ko je  ta hudo za mano si sploh ne znam predstavljati, da ne bi bila v Ljubljani, sploh si ne znam predstavljati, da ne hodila na faks, saj v tem primeru ne bi imela nič pametnega za delati in kar je name naredilo največji vtis so ljudje, ki so tukaj, ki so v moje življenje prišli, da mi pomagajo skozi vsak dan Ljubljani, a so se med nami stkale pristne vezi, ki jih bo le steška kaj uničilo. To so ljudje zaradi katerih se v ljubljani počutim kot doma. To so ljudje, ki so dali vedeti, da nisem samo oseba, ki jo pač spremla invalidski vožiček, ampak sem nekdo ki je s svojim prihodom popestil njihov vsak dan.

Da ne bo pomote še vedno sem zelo navezana na dom in družino in še vedno se zelo rada vračam domov. A ko sem v ljubljani nimam več občutka, da sem sama, da sem komu napoti ali da jaz trga ne zmorem.

Hkrati pa mi je Ljubljala dala nekaj kar ti ne more dati nobena knjiga. Veliko mero samostojnosti in odgovornosti predvsem pa zavedanje, da nam vse pride na pot točno takrat ko je čas, da dobimo izkušnjo. Meni je ta izkušnja zagoovo odprla oči in dala nov pogled na vse. Ljubljana je kriva, da sem osebnostno zrasla in ne veste kako zelo me to veseli.

svobodna kot ptica, a zelo pravična in odgovorna

Olja blogerji moji ;) kako ste kaj? Jaz sem bila te dni zelo pridna zdaj pa je čas zame in malo počitka, čas pa si krajšam z pisanjem.

Nečesa v življenju res ne maram. To je omejevanje. Vsi imamo svojo glavo, ki je sposobna presojanja in res ne maram , če mi kdo pravi kaj moram delati. Zelo rada sem svobodna. Zelo rada delam stvari po svoji presoji in kot se meni zdi prav. V tem vidim prednost, saj se ne pustim zapeljati in podkupovati drugim. Vedno ravnam po svoji vesti. Velikokrar sem bila zaradi tega kaznovana z grdimi pogledi a nič ne de to sem jaz. Ne mislim se  spreminjati zaradi drugih .

Morda se komu zdi, da biti svoboden kot ptica ni dobro, saj ti gredo po glavi same tumarije in nimaš nobene odgovornosti. A meni se zdi, da sem kljub temu, da želim biti svobodna in čimbolj neodvisna, sem zelo odgovorna in pravična. Vedno želim priti resnici do dna in vedno poskušam učiti druge, da je resnica vedno najbljša izbira. Kajti resnica boli enkrat laž pa zmiraj ,ko jo izrečeš. Jaz zato lažem samo kadar komu pripravim kako prenečenje.

Vedno v življenju zagovarjam pravičnost. Pravico imamo do svobode govora, izražanje svojega mnenja, pravico se imamo obleči kot si želimo, se naličiti. A Po mojem mnenju nimamo vsi ene pravice, ki bi jo po mojem menju moral imeti vsak. To je pravica do dostojnega življenja. To je res nekaj kar si vsak zasluži.

Polagam vam na srce bodite samosvoji in svobodni. Ne pustite se vleči za nos in v življenju boste daleč prišli. Kljub vsemu pa ne pozabite na srčnost, odgovornost do sebe in drugih in pravični, če boste taki bodo do vas pot našli pravi ljudje, ki vas bodo vredni in z njimi boste odkrivali lepote življenja.

Vsak pride v naše življenje z določenim razlogom in točno takrat,ko je čas za to

Olja blogerji moji :)  te dni sem zelo zaposlena z delom za faks in učenjem, zato bloga v sredo ni bilo. Kljub temu pa brez pisanja ne morem, to je moj način izražanja. V tem se dobra in to je balzam za mojo dušo.

Naj se sliši še tako kruto vseh ljudi, ki bi si jih želeli imeti v svojem življenju pač  nimamo, nimamo zato, ker vsak, ki pride v naše življenje je tam z določenim razlogom. Nekateri, zato, da nas nekaj naučijo drugi, zato, da nas razjezijo, tretji, da nas ljubijo, četrti, da nam povedo kako smo posebesni in še in še. Ne moremo imeti koga bi si želeli. Imamo tiste ki jih potrebujemo. Tako je tudi prav!

Sama lahko povem,da sem v življenju  hvaležna za vse kar  imam. Tudi za tiste ljudi , ki so iz mojega življenja odkorakali, saj so mi s tem, ko so odšli dali vedeti koliko jim je v resnici mar zame in v resnici dali prostor tistim, ki si me zaslužijo. In še posebej hvaležna za tiste, ki so tukaj ob meni in so na tak ali drugačen način povezani z mano. Vsak dan me naučijo kaj novega o meni in mi dajejo vedeli, da nisem kar nekdo ampak sem njihova hči, sestra, prijateljica, zaupnica, sonček in še kaj.

Vsak od nas si želi v življenju nekoga, ki ga nima, a življenje dobro ve kdaj je čas, da nekdo pride in nenazadnje tudi gre iz njega. Razlogi za prihode in odhode so različni in imajo namen. Če ne poznate teh razlogov se ne sekirajte,življenje za vas hoče le najboljše, zato na vašo pot pošilja različne ljudi, ki vas iz dneva v dan učijo, tolažijo, nasmejejo, ljubijo, sovražijo.

Jaz se vsak večer zahvalim za vse ljudi, ki so okoli mene in vsak trenutek , ki sem ga preživela z njimi. Vsak posameznik je zame unikat in za vsakim od njih se skriva vsaj delček mene. Kot že velikokrat rečeno si namreč ljudi s katerimi se bomo obdali izbiramo sami na podlagi svojega karakterja. In sama zase lahko rečem da sem se obdala s čudovitimi ljudmi ob enem pa mi življenje na pot pošilja same zlate ljudi, ki jihne zamenjam za nič na svetu.

Nikoli se ne sekirajte za tiste, ki odidejo in nimajo časa za vas. Zapomnite si niso vas vredni. Kdor vas je vreden ga bo pot življenja sama pripeljala do vas ko bo čas za to . Nikoli ne prihitevajte časa in potem, ko neka oseba pride v vaše življenje bodite hvaležni za vsakega in vsak trenutk z njim.

Ko boste čez leta pogledali nazaj se boste z radostjo v srcu spominjali ljudi , ki so bili sonce vašega življenja, ki so vas bodrili, ko ste skoraj že obupali in z vami jokali, ko vam je bilo bilo hudo. Na stara leta le odprite album s slikami in na glas povejte kako hvalažni ste za življenje, ki ga živite in ljudi , ki so ob vas.

Ne bodimo omejenii in odvrzimo predsodke pa bo svet lepši

 Olja blogerji moji :).Te dni se pridno učim za kolokvija, ki me čakata v prihodnih tednih zato blogi niso pogosti, a nič strahu še vedno bom pisala in vedno sem v mislih z vami.

Ob večerih, ko po celem dnevu opravkov ležem v posteljo se kljub temu, da sem priznam zelo utrujena še vedno najde čas za razmišljanje. Moje razmišljanje o svetu, o tem kako in zakaj je svet tak kot je. O vsem kar se na svetu tako ali drugače dogaja ima pač svoje mnenje in zdi se mi prav, da je tako. Razmišljati pač moramo s svojo glavo.

Na živce mi gre kako je ta naš ljubi svet poln predsodkov in omejenosti v naših glavah jezi me koliko imajo nekateri za povedati o drugih,a v resnici ne znajo pomesti pred svojim pragom.Če bi vsak predno obsoja druge najprej pometel pred pragom bi imel zagotovo vedno dovolj dela.

Ljudje imamo navado, da brez kakršnega koli razloga obsojamo in s tem same sebe zelo omejujemo. Dandanes si ne upamo več drugače razmišljati, ker nas je strah, da bili zaradi tega bili izrinjeni iz družbe, a tako razmišljanje je zmotno.Vsak ima pravico do svojega  mnenja in pravico ga ima tudi izraziti.  Za nas je drugačen vsak, ki ima drugačen stil oblačenja, okus glasbe ali pa se rad druži drugačnimi ljudmi od večine.

Zadnje čase poslušam Lana zakaj se lepo oblačiš in zakaj se ličiš, če se prej pač nikoli nisi? Moj odgovor pa je vedno zato, ker želim biti urejena, samozavestna. A to, da sem na vozičku pomeni, da je pač prepovedano biti urejen? Ali je to nekaj čudnega? Tudi jaz sem samo človek iz mesa in krvi. In tudi , če sem na vozičku imam iste pravice kot vsi vi.

Če sprejmeno svet in ljudi v njem takšne kot so  bomo  naredili veliko uslugo sebi in drugim. Saj predsodki nikoli niso bili dobra motivacija niti niso  primesli prijateljev. Predsodki so namreč povod za sovraštvo ampak na svetu nismo zato, da bi sovražili. Na svetu smo zato, da se imamo radi. Ironično bi bilo mislili, da se bomo imeli med sabo vsi radi pa vendar je imeti rad tako lepo.

Naj se sliši še tako egoitično ampak povem vam vedno glejte, da boste srečni vi. Kajti, če boste srečni vi boste ižarevali posebno energijo, ki bo maglet za ljudi, ki si vas zaslužijo. Ob enem pa boste dali vedeti drugim, da vas opaske in predsodki, ki jih gojijo do vas ne ganejo in imate radi svoje življenje. Polagam vam na srce OSTANITE ZVESTI SEBI!

Posebna sem pa kaj, to sem jaz

Olja blogerji moji :) na faksu imam prost dan, ure dela in učenja za faks so za mano, zunaj pa sta se megla in rahel dež   odločila, da  bom današji dan pač preživela noter. To je kot nalašč dan za nov blog. V glavi se mi non stop porajajo misli o meni sami, non stop vprašanja zakaj sem se nekaj odločila kot sem se, zakaj rada delam določene  stvari in vedno znova dobim enak odgovor,ker to si ti posebna ,a to si ti.

To kar mene kot osebo predstaavlja navzven je moj " najboljši prijatelj vožiček, ki me spremlja na vseh poteh. Ni pa to edina posebnost, ki me dela tako posebno in neponovljivo kot sem.

Sem oseba, ki ima rada stvari splanirane naprej, da ne pride do neprijetnih situacij, da bi mi zmankalo časa za vse stvari, ki jih moram narediti. Oganizacija sploh zdaj, ko sem v Ljubljani in morem sama razpolagati s svojim časom in denarjem je del mojega vsakdana in mi pride še kako prav.

A veste kaj je zame največja spostitev? Glede na to, da sem tako mlada bi si morda mislili, da so moja najboljša spostitev petkove večerne  zabave in popivanje pa ni res. Najboljša sprostitev zame je takrat, ko sedem na konjski hrbet, ne razmišljam nič in preprosto uživam.

Sem odločna oseba z močnim karakterjem.  Tako je, ko si Lana nekaj zabije v glavo bo tako dolgo vztrajala dokler ji ne uspe pa če bo mogla zato pljuvati kri.  Vedno se znam postaviti zase in vedno želim priti resnici do dna.

Če bi me prosili, da naj sama sebe opišem v 5 besedah bi izbrala naslednje: glasba, šport, kava konji, pozitiva. Tako vse to so stvari brez katerih moje življenje ne bi bilo takšno kot je. Glasba se vrti noč in dan, ko je na sporedu kakšna tekma navijam, da skoraj glas spustim. Kava je pr meni na sporedu vsaj 3x na dan, najraje pa jo spijem v dobri družbi. Konji so tista bitja k katerim se zatečem, ko rabim mir in svobodo. Pozitiva pa je tista stvar ki me drži po konju.

Skoraj nikoli nisem slabe volje in v ljudeh iščem dobro. Da sem jaz kdaj slabe volje mora biti pa nekaj hudo narobe.  Se spašujete zakaj mojega obraza nasmeh nikoli ne zapusti? Ker preprosto uživam svoje življenje. Prepričana sem, da sem na svetu za to, da ljudi spravljam v dobro voljo. Sem tudi oseba, ki želi v ljudeh odkriti dobro. V vsakem od nas se namreč skriva kanček dobrega le če želimo to odkriti.

 Sem zelo čustvena oseba. To ne pomeni zgolj, da skos jokam ampak tudi, da se hitro razveselim in da sem zelo ganjena, ko me kdo preseneti z majhnimi rečmi, ki jih ne more kupiti noben denar.

No tako to sem jaz tako samosvoja in posebna. A kljub vsemu JAZ! trudim se biti najboljša verzija sebe in ne igram svoje osebnosti. Taka kot sem pač sem. Kdor bo v meni prepoznal zaveznico in dobro dušo bom vesela in se bom rade volje družila z njim in mu posvetila tudi delček svojega dragocenega časa. Ostalim pa želim vse dobro na njigovi življenjski poti in naj se imajo lepo. V mojem življenju pač prostora  za negativce in ljudi, ki mi želijo škoditi.

Draga moja starša hvala vama za vse

Olja blogerji moji :D Te dni sem zelo čustveno razpoložena in ob enem hvaležna za vse kar me obdaja.Hvaležna za vse, kar mi je uspelo in vse ljudi, ki mi jih je namenilo življenje.Odločila sem da bom današnji post posvetila človekoma, ki sta mi življenje dala- mojima staršema.

Edina stvar, ki si je v življenju ne moremo izbrati je družina. V neko družino se rodimo z določenim razlogom. Jaz verjamem, da je razlog v tem, da se družinski člani drug od drugega nekaj naučimo.Da smo drug drugemu učitelji. Družina je tisto nekaj kar nam je bilo dano za vse življenje. Prav je, da jo spoštujemo in si vzamemo čas zanjo. Kajti čas z družino je čas z ljudmi, ki so ob tebi vse življenje. S tabo grejo skozi dni zalosti in trpljenja pa tudi skozi dni nepopisne sreče in veselja.

Res je , da sem še mlada in trenutno v burnem obdobju, ko mi gre vse pošteno na živce,  ko sem čustveno nestabilna in zelo jokava. Mladost je pač polna vzponov in padcev. Mladost je zato tudi polna majših kofliktov s starši. To je pač del odraščanja in lagala bi se vam, če bi vam rekla, da pri meni teh konfliktov ni bilo. Seveda so bili in še vedno so. A kljub vsemu vem da mi brez podpore staršev v življenju marsikaj ne bi uspelo. In vem,  da je z mano velikokrat zelo težko, saj se v meni skriva zelo odločen karakter in borbenost. A moja starša sta vedno našla način kako me okrotiti, kako z mene zvabiti tisto nežno plat, ki se skriva v meni, a jo le redki vidijo.  Za vse to sem jima zdaj, ko sem sem stopila na pot samostojnosti izjemno hvaležna. Iskreno ju spoštujem in ju ne bi zamenjala za nič na svetu. Vem, da tudi ko sta bila kdaj jezna name, da sta to počela zato, ker sta mi in mi še vedno želita le vse najboljše, je pa res, da se tega zavedam šele zadnjih nekaj let.  A bolje se zavedati nekaj let bolj pozno kot pa nikoli.

Zdaj, ko si počasi utiram svojo pot v življenju mi vsi nasveti, ki sem jih kadarkoli dobila od niju pa so se mi zdeli tako brez pomena pridejo še kako prav. Vedno znova se rada vrnem domov in jima rečem hvala za vse, kar sta mi dala in ju objamem. Mami je še vedno tista, ki mi pravi Lana dvakrat premisli predno se odločiš. Ati pa je seveda kot vsi očetje zelo zaščitniški in  mi pravi ne zaupaj vsakemu. Od vsakega izmed niju sem podedovala določene lasnosti, ki me prestavljajo. Zdaj me boste pa uprašali komu sem vizoalno podobna a ne? Ne vem. Ljudje okoli mene pravijo, da sem izrezana mama, jaz pa pravim, da sem podobna sama sebi.

Moja starša ne znam opisati z besedami kako zelo srečna sem da ju imam, dala sta mi tisto najboljše kar lahko dobis od staršev- vrednote vzgojila sta me v odgovorno in srčno osebo, ki si upa na glas povedati kaj misli zaradi niju bom šla z dvignjeno glavo v svet in se znala postaviti zase draga starša rada vaju imam do nebes in nazaj  hvala vama za vse!

Moje sanje so tako majhne, a tako velike

Olja blogerji moji : ) te dni mi je malo ponagajalo zdravlje, a sem kljub temu pridno delala za faks, ko pa sem to delo naredila je sledilo prijetnejše- razmišljanje in pisanje. Danes se bom doknila sanj.  Prepričana sem  , da ima vsak izmed nas sanje. Velike in majnne. Odkrite in skrite. Sanje, ki se tičejo z zgolj nas in sanje, ki jih imamo zato, da bi pomagali svetu.

Kaj so sanje? Kaj je vaš odgovor na  to vprašanje? No, da vam povem moje mišljenje o tej temi. Sanje so pomoje nekaj kar si zelim neke predstave o tem kakšni bi morali biti mi, naše življenje in svet okoli nas.  Pa smo se kdaj vprašali kaj smo za svoje sanje pripravljeni storiti? Zakaj mismo pri uresničevanju sanj pripravljeni prehoditi visoko trnje in se boriti? Zakaj obupamo? Ker se bojimo odziva okolice in da bi napel ugled. To kar počnemo je narobe! Kakeršnekoli so naše sanje moramo nareti vse jih urešničimo

Ljudje vse prepogosto sanjamo o tem in onem. Kako bi imeli najboljši avto, veliko hišo, debelo denarnico, pridne otroke, popolnega partnerja, ugledne prijatelje in ubogljive štirinožne prijatelje. To so res sanje, ki so velike in le redkim dosegljive. Pa tudi tistem, ki so je vprašanje koliko lastnega truda so vložili v to kar imajo. Povem vam raje imam manj pa vem da sem v to kar imam vložila lastno delo in trud. No to so sanje velike večine ljudi v današnjem svetu. Zakaj bi radi toliko imeli, če pa še z malim niso zadovoljni? Če nič kar imajo znajo ceniti? Vam jaz povem? Ker jim je bilo vedno vse na krožniku dano in se za nič niso rabili truditi. 

No moje sanje so nekoliko drugačne od vaših veste kaj si jaz želim in o čem sanjam? O razumevanju, ljubezni , komunikaciji med ljudmi, in nehitenju v svetu. Želim si tudi, da otroci po svetu ne bi bili lačni. Mar je to preveč?  Mar so moje sanje tako nedosegljive? Mar nam je res tako vseeno za svet in državo v kateri živimo? Mar ljudje res mislimo, da je ugled v družbi pomemben? Mar nam bo to prineslo srečo? Jaz mislim da ne! Noben ugled in noben denar nas ne postaviti visoko v družbi čeprav zadnja leta ljudje drug drugemu dajemo vtis, da bomo zaželjeni samo, če bomo imeli denar in vpliv. Dobenih sanj pa ne dobimo brez moči, da bi jih uresničili. Zato vam plagam na srce sanjajte in si postavljate visoke cilje.

Nek mislec je rekel, da nič ne pomagajo vse dipome sveta, srce na pravemu mestu in tu mu pritrdim. Kaj ti bo denar, če človeku ne znaš zaželeti dober dan. Moje sanje so tako majhne, a tako velike za ta naš svet. Marsikdo mi pravi : tvoje sanje so tako resnične in skromne, a bojim se da težko dosegljive. Veste kaj pa pravim jaz? Samo nikoli ne smemo obupati. V današnjem času se res zdi da so moje sanje tako zelo nedosegljive, a verjamem da nisem edina, ki razmišljam in da se bo nekoč našel človek, ki bo te stvari znal povedati na glas in sanjam o ugledu, lepem avtu  in popolni postavi narediti konec. Jaz prav nestrpno čakam ta dan. To bo dan rasvetljenja. 

Ljubim svoje življenje- stavek, ki gre ljudem pošteno na živce

Olja blogerji moji :) Današnji dan, dan spomina na mrtve me je spodbudil k razmišljanju o življenju in njegovi minljivosti. Danes si jutri te lahko ni več. Življenja ne smemo jemati kot nekaj samoumevnega. V življenju moramo najdi ravnovesje med delom in zabavo.

Skozi življenje ljudi spremljajo take in drugačne usode. Eni se udajo v njih in obupajo, drugi jim kažemo zobe in se borimo. Eni trdo delajo in pri tem pozabijo na zabavo kar ni nujno vedno slabo, a kaj kmalu se to nekje začne poznati. Drugi pa pridno in zagreto delamo ,a si  ob tem tudi vzamemo čas za ljudi, ki jih imamo radi in zabavo. Življenje je treba živeti prez pretiranega razmišljanja o tem kako je najbolje, da živimo. Vsak človek je zase svet in vsak ima svoje predstave o tem kako naj bi živel. Prepričana sem, da, če zdaj izberem naključne ljudi in jih vprašam kako bi morali živeti mi bo vsak podal svoj odgovor za katerega meni, da je pravi. Tako je tudi prav, saj namreč imamo ljudje v našem življenju vsak svoje potrebe in želje, ki jih želimo uresnčiti.

Skozi popotovanje, ki mu pravimo življenje srečujemo mnoge ljudi. Eni postanejo naši prijatelji, partnerji, sosedi, drugi le bežni znanci, tretjim pa predstavljamo večne tekmece. Toliko stvari se nam dogodi tekom življenja, da bi težko rekla, da nam je kdaj dolčas. Skozi preizkušnje, ki nam jih nudi življenje se učimo, rastemo, pademo, se poberemo, se zaljubimo,včasih obupamo, vstrajamo, jočemo , smo šibki in postanemo močni. Na tej poti pa spoznamo tudi ljudi, so vredni našega truda in časa pa tudi tiste katere ni vredno izgubljati besed in  ne solza. Življenje je pač učitelj, vsak dan. Živimo, da se učimo, spoznamo sebe in okolico.

Ne maram ljudi, ki se v življenju  opravičujejo za svoja dejanja. Nič nimam proti , če se ljudje opravičimo, ko smo nekomu strorili krivico, to počnem tudi jaz. Ne maram pa ljudi, ki se opravičujejo za to kako živijo. Vsak živi po svoje in kot se mu zdi najbolj prav in za to se mu ni treba opravičevati. Ljudje bodo tako ali  tako vedno našli nekaj kar jim ne bo prav. Pustite jim kost, da jo glodajo in se jim smejte to jih bo najbolj prizadelo. Ko bodo videli, da vas nič ne gane pa vas bodo nehali zbadati. In ne pozabite uživati življenja.

Jaz sem znana po tem , da vedno pravim, da ljubim svoje življenje. Ljudem gre to pošteno v nos, saj pravijo, da ljudje,ki so se rodilli s enako ali podobno usodo kot jaz pač ne morejo uživati življenja, saj se morejo neprestano boriti za obstanek . NI RES! Življenje uživaš toliko koliko si sam dovoliš in tukaj ti do živega ne more nobena usoda. Sama verjamem, da sem se rodila s posebnim poslanstvom in da mi je zaradi tega predpisana tudi takšna usoda. Staršema sem neizmerno hvaležna , da sta mi dala življenje. Čisto nič v svojem življenju ne bi spremenila. Za čisto nič kar sem naredila mi ni žal in vse bi še enkrat naredila isto, ker vem da ima vse svoj namen. In še enkrat vam na glas brez sramu in s polno mero zavedanja povem LJUBIM SVOJE ŽIVLJENJE kakeršnokoli že je. Pa vi? Imate radi svoje življenje?

Glasba je zdravilo

Olja blogerji moji ;) vem, post o pomenu glasbe zame je sicer že nastal ampak ta post bo namenjen predvsem temu zakaj jaz in še marsikdo za glasbo pravim, da je zdravilo.

Vsakemu izmed nas se kdaj zgodi, da pade ne vidi več izhoda in želi stran. Tudi meni. In s tem nič narobe, s tem samo povem, da sem človek s čustvi, ki mi jih ni sram pokazati. To sem jaz! Vesela ali žalostna, a kljub vsemu zvesta sebi, zvesta tistemu kar čutim pa naj bo vam to vsec ali ne. In tukaj pride na vrsto glasba tisto sredstvo, ki mi daje moč in me dvigne ter napolni z energijo tudi ko sama že mislim, da danes pač ne nič z mene, ker nimam energije. A glasba je tista, ki mi jo da. Ko včasih ob jutrih vstanem z levo nogo hitro prižgem radio in začnem glasno peti. To je terapija, ki za mi zagotavlja, da bo moj dan čudovit in nasmejan.

Glasba dela čarovnije. Glasba so zvoki in šumi, ki me pomirjajo in mi dajejo moč. Glasba je mnogo več kot le melodija in besedilo, glasba je motivacija, zdravilo, navidezna moč, ki me žene naprej in mi kaže pozitivne strani življenja tudi ko jih sama morda spregledam.Glasba je inspiracija! 

Glasba je del mojega vsakdana. Moja duša poje od navdušenja, ko zasliši zvoke znane melodije iz radia ali kakšnega drugega medija. Samo da je glasba pa sem povsem druga oseba. Nasmejana, srečna, polna volje. Povem vam, da je tudi glasba ena izmed glavnih krivk, da sem danes tu kjer sem, saj je ravno glasba tista, ki me vedno znova dvigne pa sem lahko še toliko na tleh. 

Vem moje življenje bi bilo brez glasbe prazno in ne bi imelo takega smisla. Ni skrivnost če vam povem, da se čez teden, ko sem v Ljubljani in ko se vrnem s predavanj v mojem računalniku vrti CD poskočnih muzikantov z naslovom Pokvajeni fantje. Največkrat zavrtena pesem tega albuma pa je pesem z nalovom Ne veš, ki v moje oči se vedno privabi solze ganjenosti. Seveda pa je izbor glasbe za nek dan odvisen od mojega počutja tisti dan! Včasih sem zelo rokersko rapoložena, včasih pa imam dneve, ko me preplavljajo globoka čustva.

3x hura za glasbo! Naravno zdravilo, ki ima pozitive učinke na telo in duha ;) Ko sem bolana ali slabe volje in dokler nimam vročine je moje edino zdavilo glasba in tudi najbolj učikovito. včasih rabim uro časa le zase  kaj delam? Popolnoma se umirim, nastavim glasbo in uživam v miru obdana z glasbo neprecenjivo vam povem. Ko poslušam glasbo mi ni treba o ničemer razmišlati in sem lahko svobodna kot ptica. 

Ljudje smo en drugemu učitelji

Olja blogerji moji ;) Jesen je polna barv, sonca in hladnejših večerov, moja glava pa polna misli o svetu. V tem postu vam bom  predstavila moj pogled na to kako se v življenju vsak dan učimo novih stvari o sebi in drugih , prevsem pa zakaj se lahko veliko naučimo iz izkušenj drugih.

Glede na to, da po novem čez teden živim v Ljubljani vsak dan srečujem mnoge ljudi, opazujem jih in se učim.Učimo se vse življenje! In bistveno učenje ni tisto učenje in znanje, ki pridobimo v šolah iz učebenikov. Najboljši učitelj je življenje samo. Jaz osebno se vsak dan naučim nekaj novega o sama sebi, spoznavam svoja počutja in stvari, ki me ganejo, užalijo, razjezijo. V zadnjem času sem tako spoznala, da imam v sebi mnogo več moči, da fizično nekaj naredim bolje kot sem si kadarkoli predstavljala in zanimivo je koliko stvari dejansko zmorem. Ampak, da se česa takega naučimo potrebujemo določene okoliščine, ko smo pravzaprav prisiljeni nekaj storiti. To je proces učenja.

Zadnje čase sem se na tak ali drugačen način srečala s kar nekaj novimi ljudmi. Vsak med njimi ima svojo zgodbo, tudi jaz jo imam. Ti ljudje so mi delček svojih zgodb zaupali dale so mi misliti. In veste koliko sem se nehote naučila- neprecenjivo. In veste kako neizmerno hvaležna sem za to za vse izkušnje teh ljudi! Čeprav si morda sploh ne mislim mi bo vsaka od teh izkušenj prišla enkrat prav. Niti približno si ne predstavljate kako vam lahko izkušnje nekoga drugega pomagajo v vašem vsakdanjem življenju. Včasih pomaga , ti nekdo reče ej, ti to zmoreš ali pa saj veš, da te razumem. 

Nekomu lahko celo moje izkušnje pomagajo v vsakdanjem življenju. Včasih me kdo vpraša kako sem bila vsemu kar mi je prišlo na pot v življenju do zdaj sploh kos. Povem vam ni lahko tudi jaz padam , jočem, sekiram in sem slabe volje to ni nič nenarovnega, a na koncu se po vsem slabem poberem in grem naprej po poti, ki sem si jo začrtala in ne ni vedno lahko in nič ne gre iz danes na jutri, a hvala bogu imam ob sebi ljudi, ki so moja motivacija, ko sama sebi ne znam več pomagati.Ampak še vedno pa sem mnenja, da pozitiva dela čudeže.

Na svetu nismo sami. Imamo ljudi , ki so tu za nas, da nam dajo nasvete in predajo izkušnje, ki nam bodo  morda pomagale izboljaša kvaliteto življenja. Nikoli ne jemljite nobenega človeka za samoumevnega.Vsi ljudje, ki so prišli v naše življe so tu z namenom, da nas nekaj naučijo. Ljudje smo drug drugemu učitelji.Združeni smo za to, da se dopolnjujemo in smo si v oporo. Nekmu smo rama opore, drugemu razlog za smeh tretjemu pa trn v peti. To jev življenje in vse to so izkušnje, ki nas učijo živeti in nič ni narobe, če kdaj ne najdemo rešitve pa za nasvet koga vprašamo pač pa ravno nasprotno .

Zaupaj srcu, razum nam postavlja ovire, ki nam onemogočajo srečo

Olja blogerji moji :D Danes je eden tistih dni, ki me je kjub vsem obveznostim spodbudil k razmišljanju o svetu. Zakaj smo  ljudje  nesrečni, zakaj kritiziramo nekaj, če nič ne naredimo zato, da bi bilo bolje, zakaj sebe in drugim kratimo srečo. vse to zazo, ker premalokrat v življenju prisluhnemu srcu in tistemu kar čutimo. Veliko raje se zanašamo na razum, ker menimo, da je tako bolje.

No, jaz osebno mislim, da nam razum veliko krat onemogoči srečo, saj nam na pot postavi ovire, ki v glavi naredijo blokado in nam omegočijo zmožnost zrelega mišljenja. Ko se zanašamo na razum se vedno v naših glavah pojavi vprašanje: Ja, kaj bodo pa drugi rekli? Ta stavek onemogoča uživati življenje. Vedeti morate, da vaša ali moja sreča ni odvisna od drugih ampak zgolj od nas samih. Zato je le od nas odvisno koliko se bomo pustili spovocirati , kako bomo na neko stvar reagirali. Starejši ljudje pravijo poslušaj razum zanema srce, a jaz pravim da bi moralo biti obratno.

Razum včasih zanemari srce kar se mi ne zdi prav. Kajti razum včasih ne vidi stvari, ki jih občuti srce. Razum včasih vidi svari bolj kompirane kot so v resnici , zato če hočete  dobiti realne rešitve za določene robleme se zanesite na srce. Jaz se vedno ravnam po srcu in poslušam svoj šesti čut in lahko vam povem, da sem v življenju do zdaj sprejela zelo malo napačnih odločitev, ki pravzaprav niso bile napačne ampak sem se mogla iz določenih situacij le potegniti nek nauk in hvaležna sem za to.

Srce je stroj, ki zna preceniti kaj je prav in kaj ne čeprav se včasi zdi, da ni tako. A zagotavljam vam, če se boste vedno ravnali po srcuin ne boste pustili, da vas gane kaj o vas pravijo in mislijo drugi boste vedno našli razlog za srečo. Razlog za srečo je namreč v vas in ne v okolici.

Seveda v nekaterih situacijah brez razuma pač ne gre to mi je jasno, a sama se veliko raje zanašam na srce kot na razum,kajti srce ne pozna mask odzove se tako kot se mu zdi najbolj prav. Ne išče bližnic in se skoraj nikoli ne zmoti. Srcu namreč ni mar kdo smo ampak kaj znamo in zmoremo.

Polagam vam na dušo v življenju se ravnajte po srcu in vaše življenje bo lažje in lepše. Ravno razum je namreč v veliko primerih tisti, ki nam onemoča srečo, saj nam na pot postavla ovire mi pa smo tisti, ki jim dovolimo, da nam pridejo do živega.  pustite srcu, da vam pomaga odločiti se za pravo stvar vsaj pri pomembnih odločitvah.

Tudi najpogumnejši kdaj ne zmorejo več

Olja blogerji moji :) Pride obdobje v življenju, ko se tudi najmočnejši ljudje zlomimo. Podležemo pritiskom in le stežka najdemo svetlo točko v celi situaciji. To se dogaja  in dandanes ni več redkost, da se to dogaja predvsem nam, mladim ljudem.

Sama sem pred tedni začela novo obdobje svojega življenja- začela sem študirati.To je povsem drugačen način življenja kot sem ga bila vajena do sedaj. Tempo zelo hiter in kar čez noč moraš odrasti, se znati postaviti zase in prevzamati odgovornosti. Vse to je precej težje kot se sliši in čeprav si morda mislite joj kaj pa tako jamraš, saj vendar vsak komaj čaka, da starši ne bodo več nadzorovali kaj počneš in s kom se družiš . To je vse lepo in prav,a  kaj ko moraš biti tako racioalen s svojim časom in denarjem. Priznam meni ni lahko! In verjamem, da nikomer ni bilo čez noč stopiš iz cone udobja v realno življenje. Vržen si v bazen poln vode in le če si dovolj močan splavaš na površje. če ne pa utoneš. Giblješ se med množico neznanih ljudi, ki se delijo na dva pola. Eni čez čas postanejo tvoji prijatelji in zavezniki, drugi pa nezanci za vedno. 

Trenutno se  nahajam v obdobju, ko sem za kratek čas izgubila iskro v očeh in me pregajajo črni scenariji , da vsemu novemu pa morda le ne bom kos.  znašla sem se v nekem čudnem položaju, kjer skoraj ne prepoznam sebe, v nekem času , ko hočem vstan od vsemu da nikogar ne vidim in se skrijem , da gre to težko  mimo mene.A kljub vsemu je v meni še kanček svetlobe, ki mi daje zagon za naprej, ki mi pravi Lana borka si le pogumno naprej! To je notranji glas, ki mi pravi tudi, če si prišla do tu boš pa še naprej samo ne obupat. Včasih me prime, da bi vse skupaj pustila in odšla neznano kam, a me neka nevidna sila žene naprej.

Res je močna oseba sem. A nikjer ne piše, da ne smem biti ranjiva in da morem vedno jaz biti tista rama podpore nekomu. Tudi močna oseba kot sem jaz se lahko kdaj zlomi in postane šibka. Ni prepovedano. Vsi smo samo ljudje! Včasih tudi jaz jočem in potrebujem nekoga , da me  potolaži in mi pove, da sem na svetu z posebnim postanstvom, ki ga nosim v srcu. Včasih tudi jaz potrebujem brco v rit in spodbudo. Nič na tem svetu ni samoumevno niti moja dobra volja in nasmeh.

V tem obdobju, ko nisem ravno vsak dan nasmejana in srečna sem dejansko spoznala kdo so ljudje, ki mi stojijo ob strani ne glede na vse! Če sem srečna ali zalostna pravi ljudje vedno vedo kaj reči  da me bodo še ob  tako žalostnih trenutkih znali spraviti v dobro voljo! Tisti, ki se vas to tiče veste kdo ste in sem vam izjemno hvaležna!  rada vas imam <3

Ne, da sovražim, da ljubim sem na svetu

Olja blogerji moji :) Nikoli nisem bla tiste vrste človek, ki prezira ljudi zaradi tega, ker mi kakšno njihovo ravnanje ne odgovarja ali pa mi ni všeč njihov karakter. Vedno sem se trudim v ljudeh najti tisto drobtinico dobre, ki je očem še tako skrita in ponavadi jo tudi odkrijem. Tako dolgo vrtam v nekoga, da odkrijem tisto dobro plat nekoga. In vedno dam nekomu priložnost, da se mi predstavi in pokaže v svoji najboljši luči šele na to ga sodim.

Vsi ljudje imamo dve plati. Plat dobrote in dobrega ravnanja in slabo plat, ki jo pokažemo v trenutkih, ko nam gre nekaj ali nekdo pošteno na živce ali pa tedaj, ko imamo slab dan. Noben človek ni popoln in nihče od nas v življenju ni zgolj srečen. Morda imam v življenju to srečo, da ljudi preberem kot knjigo pred mano ljudje le stežka kaj skrijejo. Vedno vem kdaj nekoga nekaj muči in kdaj je nekdo srečen kot da je njegov ves svet.To preprosto opazim. Ni težko le dobro morate opazovati svet okoli sebe. Poskusite še vi!

Ljudje se vse prepogosto skrivamo za nekimi navideznimi maskami. Priznam tudi jaz se občasno zalotim, da sem si nadela masko nasmeha znotraj mene pa se dogaja totalen kaos in sklenila sem, da tega nebom več počela ker taka maska ne prinese osebne sreče. Ste se kdaj vprašali kaj se zgodi, če se čez dan in pred drugimi skrivate pod masko? Zvečer boste kljub temu, da ste okolici dali vedeti, da je z vami vse vredu ostali sami ,legli boste v posteljo in se zlomili. Je to vredno? Ne! Sama sem se zato odločila, da za vedno odložim masko in vedno na ves glas povem " lejte ljudje danes ni moj dan" ali pa  slabo sem pa kaj, saj noben človek ni vedno samo dobre volje! Kdor pravi, da je laže. Zagotovo!

Včasih poslušam ej, Lana zakaj si ti do vseh tako dobra? Tudi do tistih, ki so nesramni do tebe? Razlog za mojo dobroto do vseh ljudi se skriva v tem da verjamem, da se dobro nekoč vrne in da je bistvo očem nevidno, zato sama gledam in se ravnam po srcu. Ne vem kaj bi mi prineslo to, da se jaz na nekoga brez pomena jezim in mu pridigam kaj je prav in kaj ne. Če je na moji poti nekdo s katerim nikakor ne najdem skupnega jezika se raje kot da bi se prepirala umaknem in nadaljujem svojo pot. Moja dobrota  je bila že mnogokrat izkoriščena in zlorabljena, a to sem jaz. Jaz ne znam biti zlobna. Vem, včasih bi morala biti vsaj do tistih, ki si to zaslužijo, a mi preprosto ne ratuje.

Na svetu namreč nisem ,zato, da bom do ljudi gojila zamere in jih sovražila ampak jaz verjamem, da sem na svetu, da ljudem dam vedeti, da je veliko lažje biti dober in ljudem dati na znanje, da se na nekoga lahko naslonijo, ko jim je hudo. Jaz osebno ne morem biti niti jezna na nekoga dolgo, ker sem mi to zdi poguba časa in energije. Energijo, ki bi jo porabila med tem, ko se z nekom kregam pa raje vložim v iskren pogovor s katerim najdemo skupno rešitev. V Svetu je dandanes že tako preveč grozot in kreganje ne prinese pozitivnih učinkov. Za to sem jaz na svetu, da vam prisluhnem, vam pomagam in vas imam rada.

Postala sem študentka in prvi teden v Ljubljani

Olja blogerji  moji ;) Današnji blog bo govoril o začetku nove poti v mojem življenju, nekateri pravijo, da je to najlepše obdobje v življenju mladega človeka. Pomemben korak na poti k samostojnosti.Vstopila sem v čas, ki mi bo po mojem mnjenju dal tisto kar je kasneje v obdobju, ko zaključiš s študijem in se zaposliš ter si usvariš družino zelo pomembeno. To je odgovornost. Že po prvem tednu vem,da je odgovornost nekaj kar mi bo Ljubljana zagotovo dala. Vsem, ki se želite naučiti samostojnosti in odgovornosti polagam na srce pojdite študirat vstran od doma, v velika mesta.

V ponedeljek, 2.10.2017 sem tudi uradno postala študentka in s tem se zame niso začele sao študijske obveznosti ampak sem iz varnega udobja doma zakorakala na pot samostojnosti in odločanja. Razprla sem krila in kot ptica selivka in odletela v neznano. To pa je tudi čas,ko bom spoznala kaj je prava definicija življenja, jaz svojo definicijo sicer že imam, a čas študija mi bo dal nove razsežnosti.

Ker sem si želela postaviti velik cilj sem se odločila za študij v Ljubljani. Ljubljana veliko mesto,ki je  polno neznanih obrazov in z veliko novostmi. Ko vam tole pišem imam kar solze oči. Priznam prvi teden v Ljubljani je bil zares težak. Težak v smislu, ko si vržen v določeno situacijo pa ne veš kaj pričakovati in je na preizkušnji tvoja potrpežljivost. Prvi teden stran od doma je za mano bil je poln novosti in zelo čustven a hkrati tudi poln novih čudovitih ljudi in novega znanja in spoznanj o sebi .Presenečena sem sicer nad dejstvom, da se na nov način življenja in dela še nisem povsem navadila, saj sem drugače zelo prilagodljiv tip človeka, a saj veste kako pravijo vsaka stvar rabi svoj čas tudi ga. Očitno malo več kot vse stvari do sedaj. Tudi jaz sem samo človek, ki kljub svoji odločnosti in veri v uspeh rabim svoj čas. Čas, da se na vadim na vse novosti, ki jih s sabo prinesel korak, ko sem se odločila, da svojo karierno pot nadaljujem na Fakulteti za upravo v Ljubljani.

Kar se tiče faksa, ki sem ga izbrala mislim, da bom z trdim delom in močno voljo vsemu kos tudi tistim predmetom , ki so na mojem predmetniku pa mi ne dišijo preveč. Starejši kolegi so mi povedali, da od predavanj odneseš zelo veliko,saj  ti tam profesorji povedo na kaj dajo povdarek in približno povedo kaj bo v izpitu.  Zato sem se odločila, da bom na predavanja pridno hodila in si urejala zapiske seveda pa ob tem ne bom pozabila na to, da je pomembna tudi zabava in da ti prijatelji s katerimi prijateljske vezi stkeš v času študija ostanejo za vedno.

In čeprav se študija veselim vam povem, da   ni boljšega kot vedeti, da se bom ob koncih  tedna in opravljenih obveznostih vrnila domov v znano  okolje in med znane ljudi in jim povedala koliko mi v resnici pomenijo. Resnično rada imam dom in svojo družino. Ko sem čez teden v Ljubljani poleg družine najbolj pogrešam moje zlate prijatelje in udobno domačo posteljo ter mamino kuho.

Pravijo, da je študenska težka. No, to bomo še videli tekom študijskega leta, a sama mislim, da  če znaš ločiti med delom in zabavo se vse da. Vsega more biti. Splošno znano je, da se brez muje še čevelj  ne obuje zato bo  treba treba v študij vložiti kar nekaj dela a bom na koncu najbolj vesela, ko bom uspešno opravila vse obveznosti in izpite. To bo zame osebna zmaga ,zato bom za to garala in se ob enem zabavala. Ljubljana je namreč mesto tisočih priložnosti.

Kdo je lana skozi oči drugih? No pa poglejmo

Olja blogerji moji ;) moj blog je v teh že presegel 5000 branj. V ta namen sem odločila za vas pripraviti nekaj posebnega, odločila sem tokrat posta ne bom pisala jaz ampak vi dragi moji, vi, ki me tako pridno berete in mi s tem kažete, da sem precej dobra v teh kar delam ob enem pa ob tem uživam. Prosila sem določene ljudi naj napišejo nekaj o meni karkoli jim pride na misel kaj so povedali? No pa poglejmo.

No pač sploh ne vem kje naj začnem enostavno ti si prečudovita oseba z eno posebno energijo in znaš cloveka nasmejat in spravit v dobro voljo res da se ti ful zaupat in vedno bos probala pomagat,če boš le znala in ja biti tvoj prijatel je nekaj enkratnega in posebnega in sem res vesela, da sem te spoznala lupcka :* <3 ( Janja B.)

Veš, da imam  o tebi same pozitivne besede( Urška P)

Vredi oseba nasmejana, Živahna, včasih smotana ( Tamara K.)

V glavnem Lana si zelo prijazna in odkrita oseba z velikim smislom za pisanje in občutkom za ljudi. Si nasmejana in polna lepih misli in spodbudnih besed, ki jih z veseljem deliš tudi z drugimi. Pa še to delaj tisto kar te veseli in ker vem da je ena tvoja strast tudi pisanje ti želim veliko zanimivih ustvarjalnih zamisli, misli pri pisanju bloga in na splošno  :)(Avtorica ne želi biti imenovana)

Punca z veliko optimizma, pozitivne energije, prijazna, oseba, ki je vredna občudovanja. Zna ceniti in spoštovati malenkosti in biti hvaležna za majhne stvari. Zaradi svoje skromnosti, jo človek preprosto vzljubi. Strinjam se s trditvijo, ki jo je zapisal Sokrat - “Kdor ni zadovoljen s tem, kar ima, ne bi bil zadovoljen s tistim, kar bi imel.” ( Ga Luetič,profesorica)

Če mene vprašate kdo je lana bom rekla tako. Je punca,katera se skozi življenje vozi ampak to je ne ubija je vztrajna, trmasta,zgovorna,nasmejana,na svet gleda z pozitivo in nasmeskom.Ženska ,ki je obsedena z nogometom ,glasbo,kavo,žuri in še marsičem. Je avanturistkan in  žurerka, da se ji reče.Če bi videli kako ona žura bi mi vrjeli vriska  in poje.  Ko sma bili na enam koncertu skupaj sem morala  pogledati ,če je še na vozičku ali je že na odru.Najbolj srečna je, ko je s konji in v druzbi muzikantov,ko jih vidi so njene učke kot majhne zvezdice.Obožuje čokolado in pogovore s prijatelji, najbolj pa  jo osreči, ko komu pomaga in mu polepša dan.  To je ona skozi moje oči, vesela sem, da jo poznam, kajti z njo ni nikoli dolgčas.Spoznajte jo se sami in mi povejte kako se vam zdi. (Tanja Č.)

Lušna, nasmejana, z eno besedo, najboljša frendica na svetu( polona J.)

Skozi najino prijateljstvo sva šli čez kar nekaj ovir, ki sma jih uspešno premagale in se tako še bolj povezale, spoznale ter stkali najino trdno prijateljstvo. Tukaj sva ena za drugo - vedno. Poznati tebe in biti tvoja prijateljica je nekaj najlepšega v mojem življenju. Si kljub vsem oviram, čez katere si šla v življnju skozi pozitivna, nasmejana, dobrovoljna duša. ( Katja M.)

Lana je oseba, ki obožuje glasbo, nogomet in konje. Zelo rada posluša narodno zabavno glasbo. Njen najljubši ansambel pa so poskočni muzikanti, jih zelo spoštuje in ceni njihovo delo. Je topla in nasmejana oseba, vedno pripravljena prisluhniti in pomagati. Odkar sva se spoznali se je moje življenje spremenilo, čeprav se zdaj žal več ne vidiva vsak dan se pa vsak dan slišiva in pogovoriva. Odkar jo poznam bo vedno spravljena na posebnem mestu v mojem srcu. Je super oseba in prava prijateljica(Mojca M.)

Lana, čeprav še tako mlada, pa vendar z življenskimi izkušnjami, ki jih ne premore marsikdo, ki šteje kakšno desetletje ali dva več.Težko je izbrati zgolj eno besedo, ki jo opiše, a če se moram odločiti izberem NAVDIH. Ker ti branje njenega bloga da misliti, ker nasmeje, ker pogovor z njo nikoli ni vsakdanji in ker ima nekaj kar pri večini tako pogrešam. Neskončno količino nalezljivega pozitivizma! Srečno na vseh poteh, naša Lana <3 (Tjaša U.)

Tako to sem jaz skozi oči ljudi, s katerimi sem povezana na različne načine in so kot pravijo sami imeli srečo, da so me spoznali. Povem vam , da ,ko mi kdo pove, da sem s prihodom v njegovo življenje marsikaj spremenila zaigra srce, dobim potditev, da delam prav in dobro. Verjamem namreč v to, da se dobra dela in početje nekoč vrnejo. Kaj boste rekli na zgoraj napisane vrstice drugih o meni? Se me splača spoznati? Če bi radi vstopili v kontakt z mano sem vam na voljo, saj vedno rada spoznavam nove ljudi. 

Vsem skupaj še se enkrat zahvaljujem, da berete moj blog in mi s tem pokažete, da ste na tekočem z mojim razmišljem in mi daste vedeti, da kar napišem verjetno ni tako slabo. Obljubim vam, da bom blog pisala še naprej in se trudilaza vas odkrivati teme o katerih se danes skoraj da ne govori vešč, o tistih rečeh, ki se jih ne da kupiti z denarjem. Rada vas imam <3